Nekomu je to morda popolnoma banalna stvar in preprosto odide k najbližjemu, ali po možnosti najcenejšemu, če uspejo kje najti primerjavo cen.

Sama sem mnenja, da je izbira veterinarja resnično izrednega pomena;

prvič, ker lahko precej prihraniš (ja prav ste me slišali, bom kasneje povedala zakaj) in

drugič, ker če je res dober bo obiskov pri njemu, ko pride do kakšnih bolezni, morda zgolj za vzorec.

Po »narodnosti« sem Štajerka (prej živeča v Mariboru), kar pomeni, da veterinarjev na Primorskem ne poznam. V iskanje primernega sem se podala v začetku januarja, ko sva v najin dom začasno sprejela muco Bello (kasneje se je odločila oditi k sosedu) in jo je bilo potrebno peljati na osnovni veterinarski pregled.

Glede na izkušnje sva se odločila za Veterinarski center Elbivet, od naju sicer oddaljen slabe pol ure vožnje. Zakaj tja, sploh pa zakaj tudi Conorja vozimo tja, si preberi spodaj:

Najbližje, ni nujno najbolje

Ker sem celo življenje imela mačke sem imela možnost spoznati tudi različne veterinarje, tudi takšne, ki ob vsakem obisku nekaj »probavajo« kar pomeni, da je v omenjenem primeru muca v roku par dni dobila ogromno injekcij, raznih tablet in različne hrane, ki je na koncu niti ni pojedla. No po teden dni dolgem eksperimentiranju na mački, sem se odločila za veterinarsko kliniko na drugem koncu mesta. Zadevo so rešili v nekaj dneh.

Da se kaj podobnega ne bi ponovilo s Conorjem, nama bližina veterinarja ne predstavlja neke prednosti oz. slabosti.

Nekateri bi ti vsakič nekaj prodali

Čeprav je veterinar samoplačniška storitev, no razen, če imaš psa zavarovanega (takrat ti del stroškov zdravljenja krije zavarovalnica – članek o tem še pride), še to ne pomeni, da smo lastniki ljubljenčkov »vreča denarja brez dna«.

Nekaj podobnega sem doživela pri zgornjem primeru, ko mi je veterinarka vsakič poskusila prodati neko drugo vrsto hrano »češ, po tej hrani vaši muci ne bo slabo«. Podobno izkušnjo ima čisto vsakič moja mami, ko družinsko mačko pelje k bližnjemu veterinarju in ji poleg cepljenja zaračunajo še pregled mačke. Seveda ji vsakič poskušajo prodati še »pol njihove trgovine za male živali«. Tako je nekega dne prišla domov z mačjo zobno pasto in ščetko za zobe .

Že pri prvem pregledu lahko ugotoviš kakšne sorte veterinarja imaš pred seboj. Trenutno je naša izkušnja zelo dobra in tudi cenovno se zaenkrat pes še ni izkazal za ne vem kako hud veterinarski strošek, kljub temu, da smo bili že dvakrat v nekaj tednih.

Odnos do tebe, sploh pa do živali

Kaj se tiče samega odnosa do mene kot lastnika, sploh pa med pregledom do živali, sem imela do sedaj same dobre izkušnje. Izredno pomembno mi je, da lahko veterinarja kar koli vprašam in dobim poljuden odgovor (to pomeni, da odgovor/razlago razume tudi veterinarsko nepismen človek). Je pa res, da o odnosih veterinar-lastnik oz. veterinar-žival slišiš marsikaj, zato tudi to izpostavljam.

Naš trenutno izbrani veterinar je res tipičen primer kaj pomeni dober odnos in nikoli ne bom pozabila njegovega izredno domačega pristopa do Conorja .

Odzivnost

Ena izmed stvari, ki mi je tudi zelo pomembna je dosegljivost na telefon, ali so odzivni. Žal imam s svojim veterinarjem zadnje čase nekaj problemov na tem področju, saj jih je izredno težko priklicati na telefon, ko se želiš denimo naročiti na pregled/cepljenje itd. Glede na njihovo trenutno »korona poslovanje« predvidevam, da se razlog skriva v tem, saj so bili pred korono zelo odzivni. Sem pa na njihovi spletni strani zasledila, da imajo tudi možnost izpolnitve obrazca »naroči se«, tako, da, v primeru, če ste s svojim veterinarjem zadovoljni ga poskušajte kontaktirati po drugi poti .

Kaj bi brez google-a in mnenja uporabnikov

Kot zadnji kriterij, ki pa ga v praksi vedno preverim najprej, je v dobi digitalizacije ocena na Google-u in spletni komentarji. Če sem iskrena, sem se prvič ravno zaradi izredno dobrih ocen in komentarjev na Google-u odločila za obisk Veterinarskega centra Elbivet. Da sva obisk nato ponovila s psom pa so bili zaslužni zgornji kriteriji .

Morda se bo kdo vprašal kako pa je s strokovnostjo? Nisem veterinar, zato o tem res težko sodim. Ampak verjetno se strinjate, da je dandanes sploh glede na hudo konkurenco večina veterinarjev verjetno izredno strokovnih in z znanjem podkovanih.

The post NAJINIH PET KRITERIJEV PRI IZBIRI VETERINARJA appeared first on Conor's Adventure.

Ali hodite z vašimi kužki na redni letni pregled k veterinarju? Tako, kot vsako leto (običajno pred registracijo) peljemo avto na servis, menim, da verjetno ni slabo, če na redni letni »servis« peljemo tudi svojega kosmatinca.

Naš kuža nam namreč ne more povedati, če ga morda kaj boli. No, govora je o neki manjši bolečini, ali morebitnem slabem počutju oz. kakršni koli drugi (potencialni) težavi, ki se lahko najde ob pregledu krvi in blata.

Dvo letnika Conorja, na redni letni pregled nismo peljali še nikoli. Razlog? Ker so zanj obiski veterinarja totalen stres, se slednjih izogibamo kolikor je le možno. Zakaj je tako, sedaj o tem nebi govorila, tisti, ki nas spremljate redno, veste, da se lahko za to »zahvalimo« kavbojskemu odnosu pri veterinarju Elbivet in idiotskim Corona ukrepom (več o izkušnjah tukaj).

Obisk veterinarja = grozljivka

Morda razlog, za mojo direktnost in jezo. Preden smo dobili Conorja, sem od mnogo ljudi slišala 101 zgodbo o »problematičnih malinah« pri veterinarju. Ena izmed prvih stvari, ki smo jo želeli pri Conorju doseči, je bil pozitiven odnos do veterinarja. Veš ono, ko se trudiš, voziš psa na prvi, drugi pregled. Se trudiš psu omenjeno »nevarno« okolje čim bolje predstaviti. Žal pa zajebeš pri poslušanju svojega notranjega glasu, ki ti na vse pretege kriči, da »pojdi vstran od tukaj, kjer se poslužujejo res bolanih ukrepov, ki prej škodijo in koristijo«. Žal je bila škoda že zdavnaj strojena, ko smo šli drugam in od takrat naprej so obiski veterinarja nočna mora.

Conorju so se veterinarji celo tako zelo zamerili da mu stres predstavlja zgolj stanje v ambulanti in »igranje modela«. Že nekaj časa z enim priznanim ortopedom (ime boste izvedeli ob lansiranju oprsnice) razvijamo oprsnico. S Conorjem smo bili do sedaj dvakrat v njegovi ambulanti, kjer je mogel tam zgolj stati. Dotičen veterinar je super, ime res fenomenalen odnos do živali….ampak žal v našem primeru tudi to ne pomaga. Kljub temu, da Conorja pri njemu ni nikoli nič »bolelo«, bi ga pes vsakič ko smo tam, najraje raztrgal.

Pustimo, da se sama ob tem počutim totalno nemočna. Ko ne veš več kaj sploh narediti, da bi »zakoreninjen strah/nesigurnost« vsaj delno omilil. In moji grozljivi občutki so tudi razlog, da sem sama, če je le možno nehala hoditi s Conorjem na razne morebitne posege oz. v tokratnem primeru letni pregled k veterinarju. Pes namreč čuti naše občutke, strah, dvom in slednje zagotovo ne pomaga pri situaciji. Vedela sem, da bo jemanje krvi za psa oz. bolj za veterinarja »misija nemogoče«.

Strah, agresija, anestezija in zdrav pes

In na žalost se nisem motila . S Primožem sta bila na pregled naročena ob 17.30 in, ko ju še do 18.30 ni bilo domov sem postala precej živčna. Pošljem dragemu sms češ »Je vse kul?« in dobim čez par minut odgovor »Ja je, čakamo na izvide….Conor pa je zadet «. Super sem si mislila, tako daleč smo prišli, da je treba psa anestezirat že za jemanje krvi .

Mine še dodatne pol ure, ko moja fanta končno prideta domov. Valda najprej cartat in objemat bogega Conorja, ki je videl bolj kot ne zgolj posteljo in mir. Pogledam Primoža in ga vprašam »Kaj res ni šlo drugače, mislim mi imamo resen problem…«.

»Glej niti srca ni mogel poslušat, ker je bil totalno divji, če bi lahko bi ga požrl, in smo mu dali zgolj pomirjevalo, ni dobil tako močne doze, kot takrat, ko mu je mogel zlomljen krempelj odstranit…«, mi je odgovoril in me pomiril tudi z veselo novico. »Ima pa super krvne izvide. Na izvide blata, pa je treba nekaj dni počakati, saj so jih poslali v Nemčijo«.

Ko sva se pri večerji pogovarjala o poteku celotnega pregleda, mi je še razložil, da so tudi zobje ok, srce tudi, nasploh, je pes zdrav. Izvide so v Nemčijo poslali zato, ker bojda v dotičen laboratorij pošiljajo vzorce iz vse Evrope, da so tudi izredno hitri in, da lahko izvide pričakujemo čez par dni.

Krvnih izvidov žal nismo dobili v pisni obliki, saj so imeli neke težave z tiskalnikom, vendar sva dobila fotografije. Prilagam jih spodaj.

Kaj pa izvidi blata….

No danes smo končno tudi dočakali izvide blata. Naj povem, da je bilo ravno Conorjevo blato glaven razlog, da sem se odločila za leten pregled, saj pri psu občasno opazim drisko oz. mehkejše blato. Prav tako opažamo, da je pes izredno občutljiv, če kaj »čudnega« poje (npr. na sprehodih) in ima hitro drisko. Nehote človek hitro pomisli na kakšne parazite, bakterije itd.

Ampak tudi izvidi blata so ok, vse štima, tako, da je Conor zdrav kot riba. Čeprav sem po posvetu s svojo prijateljico Majo (dr.vet.med) ugotovila, da so nam pri pregledu blata gledali zgolj bakterije in ne parazite, kaj bi definitivno bilo tudi fajn pogledat.

Kakor koli že, razmišljam, da damo v bližnji prihodnosti pogledati tudi tole. Prilagam še izvit blata, aja če koga zanima, vzorci so se poslali na Kliniko LABOKLIN GmbH&CoKG.

Za na konec me zanima vaše mnenje, izkušnje? Ali vozite svoje kosmatince na redne letne preglede? Morda poznate primer, da se je to že dobro obrestovalo?

The post Letni »servis« (letni pregled) Conorja appeared first on Conor's Adventure.

Kar nekaj časa je že minilo od mojega zadnjega blog zapisa. Veš ono, ko enostavno nimaš nič pametnega za napisat, dnevi pa grejo mimo tebe, kot brzi vlak na Japonskem.

Pol druga stvar, ki mi zadnje tedne (verjeli ali ne) jemlje precej časa je raziskovanje in kopanje po vseh možnih Splošnih pogojih različnih zavarovalnic, ki ponujajo zavarovanje hišnih ljubljenčkov. Eno je vso omenjeno »solato« prebrati. Drugo je, ko imaš še 101 vprašanje in potem se preko e-maila špilaš ping pong z vsako od zavarovalnic in čakaš, da ti odgovorijo.

Skratka….čeprav vem, da sem vam omenjen članek obljubila že zdavnaj…sedaj res upam, da ga do naslednjega tedna dobite . Ampak kot rečeno, bo pa vseboval res vse potrebne informacije, da se bo lahko vsaj večina izmed vas odločila pri kateri zavarovalnici zavarovati svojega ljubljenčka

Naj se vam danes potem nekako odkupim z še eno za marsikoga uporabno in nujno tematiko »Preventivno slikanje kolkov in komolcev«.

Zakaj smo dali Conorju preventivno slikat kolke in komolce?

Če to bere kakšna ženska, se bo morda našla v mojem zapisu. Se tudi vam redno dogaja, da na svojem psu konstantno nekaj »vidite«? V smislu, da »čudno« hodi, pa da morda kolki niso najbolj okej, pa en dan se ti zdi, da šepa itd… Okej, res je, da sem jaz že v osnovi »mali paničar«, pa ne v smislu, da ful delam noro paniko, ampak, da me je malce strah morebitnih bolezni/poškodb pri Conorju. In posledično se raje preventivno prepričam, da je vse ok.

No prejšnji teden sva eno jutro šla s Conorjem tečt in, ker mi je gospodič v hrib malce čudno tekel, sem si rekla, »Okej, sedaj pa je dovolj…gremo preverit ali so tvoji kolki zdravi«. Pustimo podatek, da me je imel Primož že zdavnaj poln kufer, ker sem na trenutke v kolke psa bulila kot tele v nova vrata .

Ko preprosto slikanje kolkov, ni tako zelo preprosto….

Slikanje kolkov sem jaz jemala kot nekaj kar se naredi »usput« (s potoma). Ampak, ko sem začela malce klicarit po raznih veterinarjih, sem hitro videla, da je zadeva daaaleč od preproste. Sploh, če v zakup vzamemo še finančne stroške .

»Dober dan, svojemu 16 mesečnemu belgijcu bi rada slikala kolke«, sem prijazno povedala enemu izmed veterinarjev po telefonu.

»Za vzrejno dovoljenje, ali preventivno?«, sem dobila odgovor.

Hmm… »Kakšna pa je razlika?«, sem debelo pogledala. No tukaj se je začela »prva komedija«, ker je vsak veterinar povedal malce po svoje. Počasi sem si uspela sestaviti sliko, da gre pri preventivi zgolj za fotkanje kolkov. Za vzrejno dovoljenje, pa se poleg kolkov, naredi še fotkanje komolcev in vzame se kri, za pregled DNK-ja. Razumljivo je slednje precej dražje.

Zelo dobro o celotnem postopku, ko je govora za vzrejno dovoljenje, razložijo v tem zapisu, tukaj. Med drugim boste našli tudi podatek o tem, da je bojda minimalna starost za večino pasem eno leto, oziroma 18 mesecev za določene večje pasme. Žal nikjer nisem točno našla podatka, katere so te pasme. Predvidevam, da pa so to tiste (npr. doga), ki rastejo precej dlje.

Mi smo se odločili zgolj za preventivni pregled

S Primožem si še nisva čisto na jasnem ali bova v prihodnje Conorja tudi parila oz. ne, zato sem se odločila, da nam je trenutno pomembno zgolj ali je s kolki vse v redu.

Dogovorila sem se za termin in se danes ob 15:30 s Conorjem in s kepo v želodcu, ker sem vedela kaj bo sledilo, preslikala pred vrati ambulante. Če koga zanima, kje sva bila. Tokrat smo šli pogledat v veterinarsko bolnico Vipava. Razlog? O njih sem slišala same dobre stvari, dr. Lovrenčiča mi je priporočala znanka, plus pustimo podatek, da so v primerjavi z Ljubljano in Mariborom daaaaleč najcenejši (več o cenah na koncu).

Pridem v ambulanto, povem, da sva naročena za slikanje kolkov in najprej sledi tehtanje. 33,5 kg je pokazalo. Prijazen veterinar mi razloži, da se slikanje opravlja v popolni anesteziji, saj je potrebno, da so mišice zaradi kvalitete slik popolnoma sproščene. Mu odgovorim, da to že vem, pa vendar mu ne pozabim povedat, da je bil Conor nazadnje v anesteziji pred kakšnima dvema mesecema (če te zanima zakaj, več tukaj) in, če zna biti slednje problem? Me pomiri in sledi prva injekcija anestetika. Nato naju odvede v ločen prostor, kjer sva s Conorjem počakala, da bi anestezija prijela.

Hja »malo Morgen«, bi lahko rekli. Belgijca umirit oz. uspavat, je verjetno res problem, ker gospodič se je anesteziji upiral z vsemi štirimi. Že je skoraj zaspal, ko ga je nek šum zmotil in tudi po 15ih minutah, je bil še kar priseben. Pa je sledila še ena doza, tokrat v žilo. Sama sem bila itak cela na trnih, ker me je bilo strah, da bi mi ga kje »predozirali«, ampak sem bila spet pomirjena, da nimam kaj skrbeti.

No v drugo je šlo in Conor je končno zaspal kot klada. Sledilo je slikanje.

Od slikanja kolkov, do dajmo še komolce…

Šele, ko v živo vidiš pozicijo psa med slikanjem, ti postane v nulo jasno, da je anestezija verjetno edina rešitev. Pes mora biti nameščen v točno določeni poziciji, da so slike čim bolj jasne in kvalitetne.

S slikanjem kolkov smo bili gotovi v nekaj minutah in glede na komentar dr. Lavrenčiča, so bojda kolki zelo v redu. »Kaj želite komolce tudi? Imate to za vzrejno?«, me je nato vprašal. Po kratkem premisleku, sem si rekla… »Mah, glede nato, da je že uspavan, pa dajmo še tole in, če se bova odločila v prihodnje za vzrejno, ne bo treba še dajat enkrat anestezije«.

Rečeno, strojeno. Malce sem asistirala pri prekladanju »spečega« Conorja, ampak po circa 5ih minutah smo bili gotovi tudi s komolci.

Sledila je še injekcija za zbujanje in po dobrih 15ih minutah je bil Conor ponovno nekako priseben. Joj bošček kako se mi je smilil, ko je bil celi omotičen in je hodil, kot, da bi padel v sod whiskeya .

Kaj pa stroški?

Za vse skupaj sem plačala 95, 16 €. Torej dve sliki kolkov, in štiri slike komolcev. Bojda, slednje veljajo tudi, če se v prihodnje odločimo za vzrejno dovoljenje. Zgolj treba bo še doplačati stroške za odvzem krvi (za analizo DNK), pa za pošiljanje slik na Veterinarsko zbornico Slovenije. Prav tako pri veterinarju plačaš stroške njihove ocenitve in izdaje potrdila. Bojda naj bi v Vipavi vse skupaj stalo okoli 150 €.

Žal pa so cene, kot sem omenila že zgoraj, po Sloveniji zelo, zelo različne.

Denimo klicala sem dva različna v Ljubljano in enega v Maribor, dobila čisto ločene informacije, sploh pa cene. Pri enem veterinarju v Ljubljani sploh nimajo opcije preventivno slikanje in slikanje za vzrejno, ampak imajo eno ceno 220-230 € (nebi o imenih). Pri drugem, pa je cena za vzrejno okoli 182 €, za preventivno pa okoli dobrih 100 €.

Tudi v Mariboru niso pretirano poceni. Za slikanje kolkov (za vzrejno) boste dali 160 € +  30 € komolci oz. dobrih 100 € za preventivno slikanje.  

Zato, vam res polagam na srce, da se preventivno pozanimate koliko omenjen postopek stane pri vašem veterinarju. Aja pa še to, slikanje žal res mora biti narejeno pod anestezijo. Če vam bo kateri veterinar predlagal, da se lahko morda izognete temu strošku…. Pojdite k drugemu .

Aja za na konec pa še morda tole, zakaj slikati kolke, če pa morda sploh ne bomo šli na vzrejno? Ker je občutek, ko vidiš, da je vse v redu, res dober. Sama raje sedaj dam 100 €, kot pa da bi čez leto ali dve se ugotovilo, da so določeni problemi in bi bili potem stroški x-krat večji

Več o tem kako izgleda kolčna in komolčna displazija na teh izredno koristnih povezavah

• Kolčna displazija
• Komolčna displazija

The post Preventivno slikanje kolkov in komolcev appeared first on Conor's Adventure.

Vsega luštnega je enkrat konec…in tako se je zaključil tudi naš tri tedenski dopust. Morda bo kdo izmed vas rekel, »Glej jih frajerje kako uživajo…«…. Ampak iskreno med nami….Sama sem uspela firmo in Conor’s Adventure nekako izklopiti šele zadnji teden . Ena izmed stvari, ki ti jih »pozabijo povedat« na začetku, ko imaš svoje podjetje, da odklopa nekako ni. Oz. si ga moraš izredno »na silo« vzet.

Odklop in vklop….nekaj najtežjega, če mene vprašaš!

Potem pa se zgodi, kot se je meni, da je dve tretjini dopusta že mimo, tebi pa možgančki še kar delajo na 200 % in polovico dneva preždiš v aprtmaju… Ja vem sliši se debilno. Sama kdaj, res nimam mere in imam nehote občutek, da moram vsaki stranki v sekundi ustrečt. Tudi na dopustu.

Jah…tak je to, če svoje kupce, sledilce, podpornike res ceniš in obožuješ, ter malce pozabiš nase . Skratka, zadnji teden se mi je potem le nekako uspelo odklopit in tudi telefon »pozabit« v aprtmaju. Samo hudič je, ker se jaz pol tak odklopim, da mi vrnitev nazaj v realno življenje niti malo ne diši . In spet sem Primožu dva dni pred koncem predlagala, »Čuj dragi, kaj če bi midva še malce podaljšala za kaki dan?«. Itak se ni branil. Kdo pa bi se…

Pa smo podaljšali in namesto v nedeljo, prišli nazaj v ponedeljek. Vseeno sem rabila še dodatna dva dni, da sem se nekako uspela sestaviti nazaj. In spet začutiti tisto »našo misijo« in Conor’s Adventure »mode«.

Kite-nje na izlivu reke Neretve

Torej, kje smo sploh bili na dopustu? In kaj smo vmes počeli ? Tisti, ki ste nas kakšnih 14 dni nazaj (ko sem se nazadnje javila na blogu) brali veste, da smo prvi teden namenili raziskovanju otoka Pag.

Druga dva tedna smo se prestavili na skrajni jug Dalmacije, na izliv reke Neretve, kjer smo 16 dni preživeli v vasici Blace. S Primožem sva navdušena kiterja (no jaz sem si ta naziv prislužila šele letos) in izliv reke Neretve, kjer so za kite-at poleti vrhunski pogoji, je zato logična izbira. Prve dneve smo imeli malce nesrečo z vetrom, saj ga ni in ni hoteli biti. Sva se pa zato s Primožem toliko bolj ukvarjala s Conorjem in njegovo tačko.

Ko imaš belgijca, so poškodbe bojda redno na seznamu

Conor, ne bi bil Conor, če se spet nebi malce poškodoval. No sej roko na srce, je že kar nekaj tednov od zadnjega obiska veterinarja . Ne mi zamerit za omenjen črn humor, ampak verjetno me razumete, da, težko ostaneš resen, ko ima tvoj pes praktično vsak mesec kakšno novo poškodbo.

Spomladi smo fasali šiv na tački, potem se je čez dober mesec opekel, ko je tekel čez ostanke pepela od kresovanja. No potem si je zlomil noht, zaradi česar se je prvič srečal tudi z anestezijo (več o tem tukaj), no tokrat pa si je na morju porezal blazinico.  

Sreča v nesreči, da je šlo zgolj za blazinico na zapestju. Torej ni šlo za glavno blazinico na katero pes stopi, temveč tisto, ko je dvignjena od tal. Po nasvetu vseh vas (vprašanje kaj narediti sem objavila na Instagramu), sva ranico par dni nekaj krat na dan čistila in in razkuževala. Največ vas, nama je svetovalo jod za razkuževanje in Bepanthen za celjenje ran. Kar nekajkrat se je pojavil tudi nasvet »moder sprej imenovan Animedazon«, ki bojda izvrstno dezinficira in zaščiti ter pomaga pri celjenju. (Vse to omenjam, če morda komu kdaj pride prav ). Midva sva v prvi pasji pomoči, ki sva jo kupila lani našla zgolj fiziološko raztopino in mešanico peroksida (Hydrogen Peroxide). Glede nato, da se je rana po treh dneh zacelila je bilo tudi slednje okej….

Aja še nekaj sem se spomnila, nekje imam v spominu, da bojda raznorazne tekočine za razkuževanje rane, ki vsebujejo alkohol niso primerne. Alkohol namreč poškoduje tkivo in povzroča draženje ter posledično podaljša celjenje.  

Izlet na Pelješac in končno veter

V začetku, zadnjega tretjega tedna dopusta smo se odpravili na mini raziskovanje otoka Pelješac. Iskreno nisem si mislila, da je slednji tako lep . S Primožem sva se oba zaljubila v ta otok in je drugo leto zagotovo na seznamu dopustniških točk. Kot se za kiterja spodobi, sva si najprej ogledala vse možne točke za kite-at, preostali del dneva pa sva namenila pohajkovanju po otoku, občudovanju različnih »wau« razgledov in v večernem razvajanju morske kulinarike. Vsem, ki se boste nahajali v teh južnih koncih Hrvaške, toplo priporočava obisk gostilne Kapetanova Kuća, kjer morate nujno probat Kapetanovo sipino rižoto. Rižota, da ta kap. Tako po okusu, kot po porciji. Jedla sva jo namreč še naslednji dan za kosilo, ker takšnih dobrot pa ne bomo puščali…

V tretjem tednu sva imela tudi z vetrom precej več sreče. Posledično sem sama spoznala, da zna biti tudi kite-anje izredno naporen šport, sploh če piha tako kot treba in si na vodi kar 4 ure. Ura na roki mi je tako konec enega dneva, pokazala kar dobrih 40km. Posledično sem se naslednji dan zbudila, kot da bi me povozil vlak .

Trenutki za spomin in navdih….

Še eden izmed trenutkov, ki ga preprosto moram omeniti v blogu, čeprav sem na FB o tem že govorila. Splet dogodkov je nanesel, da sva  spoznala in nekaj večerov preživela tudi v družbi slavnega pevca Siddharte Tomija Megliča. Morda vse skupaj niti ne bi bilo tako zelo wau, če človek ne bi bil tako fascinantno prezimljen in skromen. S Siddharto že več kot 20 let kraljuje na slovenski glasbeni sceni, moja generacija je praktično rastla z njimi, pozna jih verjetno skoraj vsak…Ampak ko se pogovarjaš z njim, res kapo dol človeku. Ga je Primož vprašal za fotko s Conorjem za blog in FB stran »Ja seveda ni problema«, se je glasil odgovor. Pa mu ne bi bilo treba.

In to je lastnost, ki si jo pri nama, pri Conor’s Adventure želim za prihodnost. Ostati skromen, ceniti vsakega, biti hvaležen vsakemu, še tako majhnemu podporniku. In glej ga zlomka, že med bivanjem na Neretvi, sva dobila en konkreten razlog, da se vsem VAM konkretno zahvaliva. Na FB strani smo namreč dosegli in presegli 1000 likeov. Posledično je nastal tudi zelo poseben video (najdete ga tukaj) in odločila sva se, da vas ves teden, natančneje do petka do polnoči POČASTIVA z GRATIS poštnino .

Ker vas imava rada, res iskreno rada…ker je nekaj najlepšega na svetu, ko mi pošljete fotke vaših kosmatincev opremljene z našimi produkti, s katerimi smo vam polepšali dan. To je tisto kaj največ šteje zadovoljna stranka in srečen kuža.

The post Kite-anje na Neretvi, prerezana blazinica in raziskovanje Pelješaca appeared first on Conor's Adventure.

Prejšnji teden je bil naravnost nor. Ampak dajmo rečt pozitivno nor. Kljub stresu, utapljanju v delu, se resnično ne morem pritoževat. Če sem se prve tedne prodaje Conor’s Adventure opreme spraševala, ali sva se s Primožem odločila za pravo pot….in al morda res ne bi bila boljša odločitev, da si poiščem službo (jap tudi to je bilo občasno v debati), so zadnji tedni naravnost sanjski. Veš ono, ko se ti vse nekako začne sestavljat….in se na vseh področjih v življenju začnejo kazat izboljšave.

Okej, bom na hitro povzela prejšnji teden, preden se lotim glavne tematike in to je spet naš ljubi Conor in obisk veterinarja. Pismo počasi si bomo lahko naročili kartico zvestobe, ker smo več pri veterinarju kot v Sparu .

Snemanje na Kanalu A

Če nas redno spremljate na Facebooku, potem ste zagotovo opazili, da se je Conor prejšnji teden iz tako imenovane blog zvezde, ki ima lastno pasjo znamko prelevil v »televizijsko zvezdo« ….če malce pretiravam. V sredo smo imeli snemanje v studiu Kanalu A, kjer nas bo moč videti v enem izmed prihajajočih prispevkov Uspešne zgodbe v oddaji Svet. Kdaj bo to, še javim…

Da sva s Primožem konkretno ganjena, ponosna…skratka ni kaj ni, verjetno ne rabim razlagat. Celotna izkušnja je bila fantastična, sploh iz ženskega vidika, saj te »spedenajo« v nulo. Beri tamkajšnja maskerka poskrbi tako za tvoj make-up, kot tudi za frizuro. Čeprav oba s Primožem nad kamero nisva najbolj navdušena, je bilo vzdušje sproščeno in hitro sva pozabila na celotno okolico. Ja vem, pri meni morda ne izgleda, pa vendar, že od nekdaj mi je nastopanje pred množico ljudi predstavljalo nočno moro .

Po snemanju je sledilo fotografiranje za prihajajoč članek o zgodbi Conor’s Adventure v prilogi Dela, Posel & Denar. (Zgolj namig, v ponedeljek 28.6.2021 se vam Delo res splača kupiti ) Za omenjeno priložnost se lahko zahvalim naši zvesti stranki Blažu, ki je v naši znamki prepoznal potencial za zgodbo. Res iz srca sem mu hvaležna, da nas je »odkril« in predstavil širši javnosti.

Načeloma nisem imela v planu na dolgo in široko opisovati naših medijskih podvigov. Vseeno gre v prvi vrsti še vedno za pasji blog, za pasjo znamko, in verjetno marsikoga od vas, v katerem mediju vse bomo, niti ne zanima… Ampak, kaj, ko nesreča nikoli ne počiva.

Obisk snemalne ekipe in adijo krempelj

Dan po snemanju v studiu, smo morali nekaj kadrov posneti še na terenu. V četrtek sta nas obiskala dva snemalca iz Kanala A, s katerimi smo posneli nekaj različnih kadrov. Med drugim smo snemali tudi na najinem »mini« poligonu za hišo, kjer sva s Conorjem delala različne vaje, med tem, ko sva predstavlja našo opremo. Pes je valda skakal sem in tja, izvajal to in ono vajo, med drugim tudi skok na palisado.  Zaključimo, gremo posnet še nekaj kadrov v hišo in snemalca se odpravita.

Nenadoma na Conorjevi taci zagledam, da nekaj zelo čudno vstran štrli. »O shit Primož pridi to pogledat«, zakličem zaročencu, čez hišo, ki nama je pripravljal športne stvari za večerni trening na stadionu Bonifika. »O bad…to pa je nujno za veterinarja«, se primem za glavo, ko na petem prstu zagledam Conorjev krempelj pod izredno čudnim kotom.  »Ja nič…gremo. Samo jaz bi ga peljal kar sem v Lokev, da se ne vozimo v Izolo, kaj praviš?«, me je vprašal Primož. »Sej to sva se že pogovarjala, da bi šla enkrat probno do tega veterinarja, glede na dobre govorice«, me je spomnil.

Načeloma nisem pristaš menjavanja veterinarjev, vse povprek. Vseeno smo v zadnjem letu, že zamenjali dva veterinarja. Ampak po slišanih dobrih pohvalah, je tudi mene začel mikat Veterinar Marc. Veterinarski center Lara je super, po drugi strani, pa če najdeš tudi zelo dobrega veterinarja zgolj 5 minut stran, verjetno ni treba posebej dolgo razmišljat…. »Ajde pojdita sem, samo sej veš, da greš sam, jaz znam hitro postat živčna zraven«, sem rekla Primožu in šla po Conorjev potni list.

Zadet Conor in naš nov veterinar

Še sreča, da nisem šla zraven. Ni minilo 20 minut, ko sem že dobila klic, da bodo mogli Conorju dat anestetik, da mu odstranijo krempelj. Zmrazilo me je. Itak ti gre po glavi vse najhujše možno, kaj se lahko zgodi, pa kaj če se ne zbudi, pa če je to res nujno potrebno itd. Čeprav je šlo verjetno za nekaj izredno rutinskega, sem se počutila, kot da ima moj pes več urno operacijo .

Že čez 20 minut sem od Primoža dobila slikovno sporočilo »zadetega« Conorja, ki je uspešno prestal »operacijo« in čez 15 minut sta že bila doma. Ojoj…bošček zlati. Kako ga je še cel večer mantralo, kot da je bil še malce zadet. Kar stal je sredi sobe in gledal nekam v neznano.

Primož po drugi strani ni mogle prehvaliti prijaznosti in profesionalnosti veterinarja dr. Darka Glažarja. »Ne gremo več nikamor drugam…samo sem še, tip je res car, taki domač«, je bil navdušen. »Pustimo podatek, da je zgolj dobrih 5 min oddaljen«, je še dodal. Okej…tudi prav sem si mislila.

Sama sem med tem že začela razmišljat o morebitnem pasjem zavarovanju. Glede nato, da smo v povprečju skoraj enkrat na mesec pri veterinarju, bi nam zavarovanje res prav prišlo.

Zavarovanje psa? Ampak pri kateri zavarovalnici?

No in o tem sem mislila pisat danes. Ampak glede na raznovrstno ponudbo in ogromno malega tiska, tako pri eni, kot pri drugi zavarovalnici, sem se bila primorana odločit, da bom podrobneje o tem »Katero zavarovalnico izbrati za zavarovanje psa«, pisala naslednjič. Oziroma takrat ko od vseh štirih zavarovalnic dobim odgovor na poslano povpraševanje.

Odločila sem se, da bom ponudbo Zavarovalnice Sava, Triglav, Generali in Wiz predstavila kar na svojem primeru Conorja. Verjetno se strinjate, da bom marsikomu prihranila kar nekaj zamudnega časa branja drobnega tiska in dolgotrajno brskanje po spletu za informacijami.

Res upam, da mi odgovorijo v roku par dni. Se javim.

The post Snemanje na Kanalu A, fotografiranje za prilogo Dela in veterinar appeared first on Conor's Adventure.

Današnji sprehod s Conorjem je bil na trenutke izredno zabaven. Iskreno še nisem zgruntala v kašen odnosu si je moj kosmatinec s fotoaparatom. Na trenutke, imam občutek, da mu je čepenje pri miru in »poziranje« največja muka na svetu, potem pa pride situacija, ko me pozitivno preseneti. Okej…fotomodel verjetno ne bo nikoli….ampak ne morem rečt, da se tudi nama občasno kakšna fotka v nulo ne posreči.

Denimo v ponedeljek se je za moje pojme noro izkazal v vlogi šarmerja z vrtnico v gobcu. Če bloga slučajno še nisi prebral, ga najdeš TUKAJ.

No danes pa se je očitno prelevil v vlogo turista, na obhodu po Škocjanskem parku. Očitno je želel na vsak način izvedet koliko je globoka Velika Dolina, ki jo vsakič znova z veseljem občuduje iz t.i. razgledišča. Sej veste to je tista lepa razgledna točka o kateri pišem skoraj mesečno in je morda že kdo pomislil, da me Škocjanske jame plačujejo za promocijo. Ampak verjemite res se splača iti pogledat to razgledno točko. Mene tudi po dveh letih rednega tedenskega obiskovanja, še vedno pusti brez besed, ko grem mimo nje.

Žal pa so v zadnjem času sprehodi proti razgledišču vse prej kot brezskrbni in prijetni, saj obstaja možnost, da zavoljo toplih temperatur srečava žuželko, ki sodi v kategorijo tistih, za katere se v hecu kdaj vprašamo, zakaj za boga niso v preteklosti že izumrle (kot denimo poleti komarji). Govorim o gosenicah pinijevega sprevodnega prelca.

Strah in trepet verjetno vseh pasjih lastnikov na Primorskem, Krasu in po nekaterih podatkih tudi v okolici Ljubljane ter Kranja. Glede nato, da je v medijih, kot na socialnih omrežjih možno praktično vsak teden zaslediti o tej žuželki vsaj eno opozorilo, verjetno ne škodi, da tudi jaz »odprem« sledečo temo…glej nikoli ne veš, morda pa se najde lastnik, ki za omenjeno nadlogo še ni slišal in bo sedaj bolj pozoren.

Skratka…kaj je tako groznega na teh gosenicah?

Za ljudi, sploh pa za pse so izredno nevarne, saj je njihovo telo prekrito s strupenimi dlačicami, ki povzročajo hude reakcije v obliki opeklin, alergij itd.

Gre bojda za enega največjih škodljivcev borov in ceder v Severni Afriki, osrednji Aziji in državah južne Evrope.  

Gosenice pinijevega prelca so običajno aktivne med marcem in aprilom, poznamo pa tudi gosenice hrastovega prelca, ki so aktivne malce kasneje; od maja do julija.

Iz enega mesta hranjenja na drugega se selijo po tleh in ravno slednje je izredno nevarno, če na njih naletimo z otrokom ali s psom. Po tleh se premikajo v tipičnih kolonah oz. vlakcih, vaš kosmatinec pa lahko na njih po pomoti naleti kjer koli v travi. Kot rečeno so prekrite s ožigalnimi dlačicami, ki na sluznici oz. koži psa/človeka naredijo pravo »štalo«…

Kaj narediti, če do stika pes-gosenica vseeno pride?

Vseeno probajmo z uporabo povodca in izogibanju mest, ki so »znana« po njihovih nahajališčih stik nekako preprečiti.

Glede na videne fotografije na spletu, kot prebrano literaturo so simptomi, če pride pes z gosenicami v stik naravnost grozljivi, od izrazitih bolečin, do slinjenja, opeklin smrčka, jezika, otekanje slednjega, oteženo dihanje….skratka zadeva res ni hec .

V primeru stika psa z gosenico poskusimo poškodovano mesto nemudoma sprati z vodo in ga hladiti (mesta ne drgnemo) ter TAKOJ poiskati najbližjo veterinarsko pomoč.

Skratka glede na videno in slišano kakšno »štalo« lahko takšna majhna gosenica povzroči, sem tudi sama na sprehodu s Conorjem izredno previdna. Sedaj, ko greva proti razgledišču, kjer se nahaja malce več borov, ga večkrat zapnem na povodec ali pa kot sokol skeniram okolico in bulim v tla. Sej vem, morda pretiravam, pa vendar, previdnost v takšnih primerih ni nikoli odveč.

Morda še komu pride prav več informacij:

• NEVARNI »VLAKCI« – gosenice pinijevega in hrastovega sprevodnega prelca
• Letos več strupenih gosenic, ki so lahko tudi smrtno nevarne!
• Veterinarski center Lara

The post Izobraževalni sprehod in borov prelec appeared first on Conor's Adventure.

Današnjega dne še verjetno dolgo ne bom pozabila. Ko bom čez par let gledala nazaj, bo definitivno današnji dan spadal med prelomne »aha momente« tekom celotne moje t.i. »pasje kariere«.

Prvič sem na lastne oči videla, kaj pomeni imeti belgijca oz. »malino«, sploh pa se je kar nekaj mojih prepričanj o najinem psu sesulo kot hišica iz kart. In ne…ne gre za nevednost, temveč za neizkušenost.

Torej…danes je končno napočil dan, ko je bilo treba Conorju odstranit šiv na njegovi sprednji desni tački. Glede na slabe izkušnje in »kavbojski« (brez zamere, ampak drugega žal ne morem rečt, kljub njihovi prijaznosti in strokovnosti) način obravnave Conorja, o čem sem podrobno pisala teden dni nazaj (prebereš lahko tukaj), sem se odločila, da k Elbivetu več ne grem. Moja pasja prijateljica Maja, mi je svetovala Veterinarski center Lara v Izoli, češ glavna veterinarka ima belgijca, tako, da ti bo znala še bolje pomagat.

Naročena sva bila danes ob 8.30. Se sparkirava na njihovo mini parkirišče in sva na vrsti takoj. Prijazna sestra naju s Conorjem napoti v ambulanto, kjer naju pusti nekaj trenutkov sama. Izkoristim čas in poskusim psa čim bolj umirit (kar je bilo noro težko, saj je pes verjetno čutil, da sem tudi jaz napeta 100/h ), se z njim pogovarjam, ga hvalim itd. Počasi se začne sproščat, ko v prostor stopi veterinarka Lara.

Conor jo nezaupljivo pogleda, z Laro pa začneva pogovor. »Kaj pa je bilo na tački?«, me vpraša prijazno in umirjeno, med tem ko si začne pripravljat pasje priboljške.

Ji odgovorim, vmes ji razložim koliko časa ima že obvezo, omenim jemanje antibiotikov itd. Kot da je obveza sploh ne zanima gleda Conorja, mu da priboljšek in me začne spraševat raznorazne stvari o njem o karakterju itd. Se tako pogovarjava enih 10 minut, brez, da bi sploh začeli s »postopkom odstranjevanja šiva«. Že kaže, da bo vse v najlepšem redu in se je pes sprostil, se Lara nežno dotakne Conorjeve povite tačke. Pes nemudoma spremeni razpoloženje in »romantike« je konec.

»Morda bolje, da mu odstranim prevezo jaz«, predlagam in povem, da doma ni bilo z menjavanjem preveze nobenih težav. Po prigovarjanju mi končno uspe odstranit povoj…nakar se je začelo.

Sprva z renčanjem. Damo gor nagobčnik. Mu hočem prijet tačko, da bi Lara lahko odstranila šiv, ko se psu prvič odpelje. Prav grozeče začne renčat, meni pa nemudoma pade mrak na oči. »Kaj za boga??« se sprašujem sama pri sebi, med tem, ko je bilo Lari verjetno jasno, da sem jaz skoraj isto prestrašena kot Conor.

»Predlagam, da se ga položi na bok, vi pa ga močno ukleščite s komolci in držite za spodnje tačke, da se ne bo mogel ustat, jaz pa bom vmes potegnila šiv ven…gre zgolj za sekundo, bo šlo?«, me vpraša. Pokimam in se spomnim predavanja iz prve pomoči, kjer so nas nekaj podobnega tudi učili. Vseeno Lara pokliče »na pomoč« še svojo asistentko in se lotimo.

Sklonim se nad psa, ga pošteno primem za tačke in ne morem verjet kaj slišim in vidim. Psu se je dokončno odpeljalo. Predstavljate si mešanico grozljivega renčanja, panike, agresije, nemoči. Še sreča, da je bila prisotna tudi Larina asistentka, ker v meni je vrelo od šoka emocij. Pred menoj ni bil ljubljenček, temveč zver. Verjetno bi vse tri raztrgal, če bi lahko. Vseeno sem ga poskusila močno držati in ga na nek način umirjati. Počutila sem se totalno nemočno. Na srečo je bilo v slabi minuti vse konec, pes je utihnil, se nekako vdal v usodo in Lara je lahko v miru opravila svoje delo.

»Ekola…pa smo…prideen fant«, reče veselo in se odmakne od naju. Tudi sama sem spustila pritisk in Conor se je vstal. Vmes smo ga vsi trije hvalili, trepljali itd. »Mu lahko sedaj odstranim nagobčnik?«, vprašam Laro, med tem, ko sem iskala priboljške. Prikima in psa pokliče k sebi. Ga nagradi. Midve pa se zapleteva v pogovor.

Že je kazalo, da je zadeva zaključena, da je vse v redu, ko Lara postavi Conorja v sedi in mu da vedet, naj se umiri za priboljšek. Zgodilo se je v trenutku….mešanica laježa in renčanja ter Conor je zahlastal proti njej.

V sekundi se mi je v glavi odvrtelo življenje z njim zadnjih devet mesecev in vprašanje »Kje sva zajebala z vzgojo?«, je odzvanjalo v moji glavi Kar nekaj mojih prepričanj o mojem psu se je sesulo kot hišica iz kart. To je Conor? Prijazen, ljubezniv pes, ki ima vsakega človeka rad in odkar ga imam, še nisem videla, da bi na kogar koli sploh zarenčal, ne pa da bi koga probal ugriznit?

Kljub šoku sem odreagirala nemudoma in psa nadrla ter skregala konkretno. Takoj je vedel, da ni naredil prav, saj je bil v sekundi celi pohleven….

»Veste, jaz od maline vedno pričakujem najhujšo reakcijo….to so takšni psi, zakaj mislite, da sem bila z njim cel čas tako previdna? Ker pri njih ne moreš vedet. Delujejo na popolnoma drugačnih obratih, kot preostali psi. Veste kakšne boje sem jaz imela s svojim, ko sem ga dobila…noro. Res je, da tukajšnje okolje vse skupaj izredno potencira, pa vendar previdnost ni nikoli odveč«, mi je poskusila razložit, ker je videla, da sem popolnoma v temi.

Sama sem se skozi 101 vprašanje Lari nekako probala potegnit iz brezna dvomov, ki so me začeli razjedat. Če dolgo nisem verjela in se konstantno borila proti vsem, ki so trdili drugače, sem danes dobila jasen dokaz, zakaj »malina« ni za začetnika.

»Opazujte psa, berite ga in, če ste kjer je dosti ljudi, uporabite nagobčnik, saj vidite, gre lahko zgolj za trenutek«, so bile besede, ki jih sama vem že dolgo, ampak definitivno gledam sedaj popolnoma drugače na njih.

Po dobri uri sva s Conorjem zapustila ambulanto. Če kaj mi je bilo res v dno duše žal, da nisem začela s Conorjem takoj hodit k njim…del mene se nekako ni mogel rešit občutka, da se slednje danes potem morda ne bi zgodilo, saj bi Conor Laro poznal….

Odšla sva v park v Kopru, kjer sem s psom nazaj vzpostavila »najino vez«, če se lahko tako izrazim. Bil je ponovno stari Conor, prijazen, razigran, ljubeč, ubogljiv, celo bolj aktiven kot običajno.

Verjetno je svoje naredila spet »normalna« tačka brez plastičnega dodatka….toda globoko v sebi sem vedela, da ga bom od danes naprej gledala z malce drugačnimi očmi…. »z bolj odgovornimi«, sploh pa zavedajoč se, da nikoli, ampak res nikoli ne veš .

The post Srhljivka pri veterinarju in najpomembnejša lekcija odkar sem lastnica »maline« appeared first on Conor's Adventure.

Že v štartu tokratnega bloga naj razjasnimo dve stvari, prvič šlo bo za občutljivo, morda za koga izjemno žgečkljivo ali celo absurdno temo; in drugič tudi sama sem se dlje časa spraševala ali sploh pisat o slednjem »pripetljaju«.

Ampak…sej veste kaj vam trobim že cel čas pisanja bloga, da gre za iskreno opisovanje vzgoje pasjega mladiča belgijca, kjer bo govora o vseh izzivih, failih, tudi uspehih, ki jih doživljamo na poti.

Torej o kakšnem »pripetljaju« bo govora. Bom ustrelila kar direktno.

Najin kosmatinec, ki je v zadnjih tednih očitno dosegel vrhunec pubertete (upam vsaj) je ugotovil, da če si dlje časa liže, drgne, oz. na kakršen koli način stimulira svojega pimpeka, se zgodi ena izredno prijetna stvar . Ne…dragi moji, ne hecam se . Govorim o pasjem orgazmu, če lahko slednje tako poimenujem.

In ne ni se mi popolnoma odpeljalo, nisem iztirjenka, ampak boste tekom mojega pisanja ugotovili, zakaj slednjega »pripetljaja« ne zadržim zase.

Že dlje časa s Primožem zjutraj, ko se zbudiva po hiši opažava nenavadne madeže. Na pogled bi človek rekel, da je pes začel ponovno lulat v hiši. Da je zadeva še bolj nenavadna, omenjeni madeži so popolnoma brez vonja in barve. Problem je, da slednje »nastane« ponoči in potem do jutra Conor ta svoj »čudežni« izloček raznosi po celi hiši, kar pomeni da se Primož vsako jutro igra čistilko, preden gre v službo .

No pa sva danes na lastne oči videla kako za boga »nastane« omenjena skrivnostna tekočina. Sedim popoldne na tleh v dnevni in berem knjigo, nakar pride Conor (Primož ga je ravno spustil iz kletke in popoldanskega spanca) in se začne nekaj drgnit ob mene. Nenadoma vstane in otrpne ter komedija se začne.

Jaz nisem mogla verjet svojim očem. Pes je stal sredi dnevne sobe, z ogromnim nabreklim pimpekom iz njega pa mu je curljala prozorna tekočina.

»Primož glej to…temu pesu se je čisto odpeljlalo«, sem presenečeno zaklicala dragemu.

»Opaa…kaj pa temu ni jasn??« pobuli Primož v psa. Oba bulima v psa naslednjih nekaj minut, on pa še kar stoji, tako kot njegov organ iz katerega ni in ni hotelo biti konec »ekstaze« . Po par minutah Primožu prekipi in kosmatega potrebneža pobaše ven na balkon, kjer se je »užitek« nadaljeval še kakšnih par minut.

»No sedaj sva si odgovorila na vprašanje od kod dnevni jutranji madeži«, nejevoljno komentira Primož celotno dogajanje.

»Čuj misliš, da je to normalno? Mislim tega še nisem nikjer slišala, vem, da lahko samec začne v puberteti markirat, ampak to ni markiranje….ne vem no«, sem razmišljala na glas med tem, ko sva oba brisala Conorjeve seksualne izločke .

Verjetno si lahko mislite, da mi omenjen dogodek ni in ni dal miru, zato sem se ponovno spravila na strica Google-a. Žal sem tokrat pri iskanju odgovora pogorela na celi črti. Nikjer nič. Okej…našla sem ogromno čtiva, o tem, kako izgleda vnetje na pasjem spolnem organu pa o krvavih in gnojnih izločkih…o prozorni, brez-vonja tekočini pa ničesar.

»Ja nič, dajmo za finto poklicat veterinarja, škodi ne«, si rečem sama pri sebi in poiščem številko svoje nove veterinarke, pri kateri smo že naročeni v četrtek za odstranitev šiva na Conorjevi tački (več o izbiri nove veterinarke v petek, ko bom pisala tudi o tem katera žival je trenutno psom na Primorskem izredno nevarna ).

Pokličem veterinarko. Malce zardelih lic poskusim čim bolj nevtralno opisat naš »problem«. Naletela sem na izjemno prijazno veterinarko, ki mi je skozi odgovore dala vedet, da je tudi sama lastnica samca belgijca. Bojda je to pri tej pasmi skoraj »normalno«, saj zaradi njihove aktivnosti, nenehno iščejo različne stimulacije. Bojda je najin mladenič »po pomoti« ugotovil, da je lizanje svojega pimpija fajn in tako, se sedaj predaja užitkom. Za konec je še dejala, da ga morava od omenjenega početja odvaditi, saj si bojda lahko poškoduje svoj organ.

Torej….če se kdo izmed bralcev slučajno kdaj sooči s podobno situacijo, potem veste, kaj vam je za narediti. Če je le možno je treba kakršno koli lizanje psa po svojem spolnem organu preprečiti (govorim o rednem, dolgotrajnem), ker v nasprotnem primeru se začne dogajat vse to zgoraj opisano …plus na dolgi rok se lahko poškoduje…

The post “Perverzneš” Conor in puberteta na višku appeared first on Conor's Adventure.

Danes je bil Conor naročen na pregled pri veterinarju. Vsi, ki nas redno spremljate veste, da odkar je kosmatinec prikorakal v najin dom hodimo izrecno k Elbivetu. O tem, zakaj sva za veterinarja izbrala veterinarski center Elbivet sem pisala že dosti, celo o »postopku izbire veterinarja«, sem pred meseci napisala članek. Menim, da je izbira pravilnega veterinarja izrednega pomena, saj v prvi vrsti izjemno vpliva na dobrobit živali, kot tudi na tvojo denarnico.

Sama sem v preteklosti imeli na Štajerskem koncu precej izkušenj tako z dobrimi kot slabimi veterinarji (slabimi bolj iz izkušenj za mojo denarnico, saj so zgolj »poskušali« in nič kaj naredili). Vem pa kako izgleda res dober veterinar, če se spomnim kar nekaj let nazaj, ko smo našo prvo družinsko mačko Šebo vozili k dr. Čudnu na Pobrežje (v Mariboru). Tip je bil z eno besedo zakon. Od odnosa, do živali kot tudi do stranke, strokovnosti, potrpljenja, truda za žival…ni kaj ni. In vedno je bil on. Noben drug. Šeba je imela vrsto let enega in istega veterinarja. Kar je roko na srce meni povsem logično, ker tako kot imamo ljudje enega in istega zdravnika, ki nas približno pozna, podobno bi moralo biti pri živalih.

No žal je pri psih drugače. Al pa je pri tem veterinarju, kot marsikaj drugega konkretno narobe. Nazadnje sem si mislila…eh..bom tiho, pač vsak ne more biti vedno super, navsezadnje vsi delamo napake. Čeprav so mi teden dni nazaj konkretno načeli živce. Po današnjem »kavbojskem« pregledu, pa sem začela konkretno razmišljat, da bomo šli v prihodnje drugam.

Že to, da jih dobiš na telefon je umetnost. Po mojem prej našega lepega predsednika Pahorja dobim na telefon kot njih. Prejšnji teden sem jih klicala cel torek in celo sredo. Tema. Ko sem živela še v Mariboru in sem imela mačko, se mi kaj takega ni zgodilo nikoli. Ampak ok…. Ne smemo biti tako zelo pikolovski. Pa sem se naredila Francoza in prejšnji četrtek peljala Conorja z njegovo »mini rano« na tački na pregled nenaročena. Kako je izgledal pregled že veste, sem opisala zadnjič. Ni vstopa v ambulanto, del pregleda se izvaja zunaj na parkirišču (kjer je polno ljudi, živali in zraven pri sosedih še delavci veselo vrtajo in popravljajo cesto ). Amerika vam rečem za mirnost živali in pridobivanje »dobrih izkušenj z veterinarjem« .

No danes ni bilo nič boljše. Najprej sem mislila, da slabo vidim, ko je veterinarka na parkirišče s seboj prinesla škarje, obvezo in sva ponovno potrebovali vsaj 5 min, da sva Conorja umirile. Bošček je spet skoraj asfalt od sile gor utrgal, tako je vlekel proti avtu in prtljažniku. Vmes sem še jaz kar samoiniciativno predlagala »Kaj če ga peljete v ambulanto?«, ker glede na okolico (ljudje, hrup, avtomobili), mi ni blo najbolj jasno kako misli pregledat šiv in zamenjat obvezo. »Kaj doma ste mu uspeli vsak dan zamenjat?«, me vpraša sicer zelo prijazno. Ji razložim, da je pes v osnovi priden kot solza, da doma med menjavo povojev niti ne trzne in kot klada leži na hrbtu, med tem, ko se s Primožem igrava zdravnika .

Po tem, ko sem mu zdevala praktično pol dnevnega obroka peletov, je pregled uspel. Šiv se bojda lepo celi, tako, da smo se dogovorili, da se vidimo ponovno čez dober teden, v četrtek zjutraj. Zaradi mesta šiva je bolje, da se slednji dlje časa pusti noter, da v redu zaceli.

Iskreno ne vem kaj si naj mislim. Vedno bolj se nagibam k temu, da poiščem še kakšnega drugega veterinarja. Kolikor sem videla komentarje drugih lastnikov psov na moje četrtkovo pisanje, je ta ambulanta ena redkih, ki ima tako stroge Covid ukrepe. Pa da se razumemo, nisem ena od tistih, ki ukrepov ne spoštuje, ampak glede nato, da se zadeve umirjajo, trgovine se odpirajo, sama normalno obiskujem svoje preglede za ščitnico in kot vidim, tudi ostali veterinarji normalno delujejo, mi res ni jasno zakaj se tukaj grejo, kot da smo sredi najhujšega in smrtonosnega virusnega obolenja (če malce pretiravam ).

The post Pregled pri veterinarju in bedni Corona ukrepi appeared first on Conor's Adventure.

Huh, what a day ….Če sem vam še prejšnji teden govorila o retrogradnem merkurju, pa polni luni in vplivu takšnih in drugačnih nebesnih znamenj, nočem vedet kaj za boga je bilo danes v zraku . Že začetek dneva je bil noro obetajoč, ko sem pred odhodom v bolnišnico Izola (imela sem pregled stanja ščitnice) po celi kuhni razsipala pelete.

»Conor hitro pridi!!«, sem se zadrla psu in bila prepričana, da bo v trenutku »posesal« nastalo škodo. Pes me je gledal, kot da bi padla iz lune, češ »Kaj ti to resno?? Res lahko to vse pojem?«…Po prigovarjanju je na hitro pospravil par peletov in že sva šibala proti Izoli.

S seboj sem ga vzela, ker sem ga hotela nazaj grede peljat k veterinarju v Ankaran (Elbivet). Ne vem, če ste brali moj torkov zapis, ampak med klasičnim brisanjem tačk po sprehodu, sem mu na sprednji desni tački pri kremplju našla za cm veliko rano, ki ni zgledala ravno obetajoče. Kljub temu, da ga slednja ni bolela in pes ni šepal ter kazal kakšnih znakov bolečin, sem se vseeno odločila, da ga peljem k veterinarju.

Med mojim pregledom v Izoli je gospodič pridno počakal v avtu, sicer pa so v Izoli (v primerjavi z Mariborom) vedno izredno ekspresni in sem običajno gotova že po dobre pol ure. Se zapeljeva v mesto, da mu po par mesecih ponovno razkažem mesto Koper in malce povadiva hojo na popuščenem povodcu.

Ravno se sprehajava po mestnem parku, ko nenadoma do naju pritečeta dva majhna psa. Potegnem Conorja vstran in mu pocmokam, češ grema hitro naprej, ko psa še kar rineta v naju (seveda spuščena). Nenadoma Conor zarenči, jaz umirjam situacijo in se zaderem lastniku (moškemu in ženski, ki sta neutrudno klicala svoja psa in popolnoma pogorela na odpoklicu),

»Kaj ju lahko prosim spravite vstran, jaz ne bom odgovorna, če bo slučajno ugriznil«.

Ko se je tipu kar stemnilo pred očmi »Kako prosim? Imate problem?«, mi reče nazaj osorno.

»Jaz, če imam problem? Sploh veste, da mora biti pes na povodcu, da se zato plača kazen?«, se ne dam, nazaj.

Mi začne verbalno nekaj groziti, momljati, nakar se zaripla v obraz od jeze s Conorjem, ki je vohal vse prek in počez pobereva stran. Greva počasi proti staremu mestnemu jedru, vmes narediva ob morju par fotk in nazaj proti avtu. Vadiva poleg in hojo ob nogi, jaz pa ga pridno pitam s peleti ne vedoč, da jih bom čez 20 min pri veterinarju krvavo potrebovala .

V avto in hop do veterinarja. Prideva k Elbivet-u in opazim, da tukaj še vedno veljajo »vojne razmere«, beri, kot da je najmanj vsak drugi pozitiven na Covid-19. Se postavim zunaj v vrsto in čakam. Po 5ih minutah pride do mene prijazna punca in me vpraša zakaj smo prišli, kaj je narobe. »Pa na sprednji desni tački ima rano, kot da bi se urezal«, ji razložim in probam živčnemu Conorju dvignit taco. Nenadoma začne bližnji pes lajat, Conor postane še bolj živčen (logično) in na kakršno koli kazanje lahko pozabimo.

Ji probam nekako opisat, punca se očitno zadovolji z opisom in gre po veterinarja. Čez 5 min pride skoz vrata prijazna veterinarka z nagobčnikom v roki. Kristus bogi moj kosmatinec kako ga je bilo strah, sem mislila, da bo od sile povodec utrgal, tako je silil proti avtu. Končno sva mu uspeli nadeti veterinarski nagobčnik, da je lahko veterinarka v miru pogledala njegovo rano. »Ujej, tole pa bi bilo za en šiv. Bomo poskusili s sponkačem«, mi je razložila in Conorja odpeljala oz. bolje rečeno odvlekla v ambulanto. Ravno sem ji še uspela zaklicati, da za priboljške naredi vse, ko sta že izginila v notranjosti.

Po mučnih 10ih minutah čakanja, je Conor z ogromno obvezo podobno skoraj boksarski rokavici na tački pritacal ven. O znakih stresa ali strahu ni bilo več sledu. »Ste imeli prav, za priboljške bi res naredil vse, sva hitro postala kolega«, se je nasmehnila in razložila, da je treba naslednjih 10-14 dni bolj kot ne počivati. Ko je videla moj zaskrbljujoč pogled, v stilu češ, ti veš, da govoriš o belgijcu, malini?, je hitro dodala »No…mislim brez skokov, kakšnih konkretnih obremenitev na tačko, lovljenja žogice itd, ker lahko šiv poči«. Razložla mi je še navodila glede doziranja antibiotikov, pa kako zamenjat obvezo. »Predlagam, da se vidimo v torek na kontroli«, je še dodala preden je izginila v ambulanto.

Načeloma čez prijaznost, potrpežljivost in strokovnost Elbiveta nimam pripomb, res top veterinar, kaj pa se tiče njihovega sistema. Brez zamere, to pa pogorijo na celi črti. Odkar imamo Conorja v ambulanto še nisem smela stopiti (od lanskega junija), ker vse izvajajo zunaj. Bojda zaradi ukrepov. Če se Conor do danes ni bal veterinarjev, se bojim, da so se mu danes zasrali na celi črti.

Samo upam lahko, da se mu bo zadeva na tački čim prej zacelila, ker iskreno ne znam si predstavljat kako bodo izgledali naši mirni sprehodi naslednjih nekaj dni ….

The post Obisk veterinarja in »mini šok« appeared first on Conor's Adventure.