Dolgo časa sem premišljevala, kako na najboljši način strniti vse misli in doživetja, ki smo jih vsi trije s Conorjem doživeli zadnje štiri dni. Ali naj organizirava FB Live in poveva v živo celotno doživetje? Ali naj preprosto napišem blog, ki sej vemo…mi je precej bolj domač …

Pa sem se (logično) odločila za blog. Morda za začetek, tisti, ki totalno nimate pojma o čem sploh govorim, pa zakaj angleški naslov in kdo zaboga je neki K9-Tactical Family itd.. Morda dajmo za začetek razložit, zakaj je vse skupaj res izjemno wau. In zakaj tudi po štirih dneh vsega še nekako ne dojamem najbolj….

Kdo je dejansko dal tisto piko na I, da sva se odločila za nakup Conorja?

Še preden se je Conor sploh skotil, sva s Primožem na dolgo in široko razgrabljala, ali za prvega psa vzeti belgijca »malino«. Zavedala sva se odgovornosti, sploh pa »težavnosti« pasme. No pa sva naletela na ta IG profil Tactical K9 Family in obnemela. Še danes se živo spomnim dneva enkrat zjutraj, ko sem 2uri strmela v njegov profil in požirala, objavo za objavo (Michael mimogrede poleg fotk/videov objavlja tudi izjemno poučno vsebino). Logično sem bila fascinirana nad njegovim Aresom in načinom kako šola Atheno. Spomnim se, da sem nato Primožu rekla »Ajde greva v nakup belgijca, bomo že nekako, ti psi so res neverjetni, kaj jih lahko naučiš«.

Danes vem, da je bilo moje razmišljanje malce »mimo«, pa vendar sva se še preden je Conor zakorakal v najin dom, o pasmi in o tem kakšnega razbojnika lahko pričakujeva, konkretno pozanimala. (Če koga na tem mestu zanima več, naj gre brat tiste prve bloge iz junija 2020 )

Kako se je vse skupaj začelo…

Med vzgojo in odraščanjem Conorja, sem bolj kot ne redno spremljala omenjen profil. Vse do trenutka, ko sem dva meseca nazaj Michaela povprašala glede Aresa in njegove želje po delu. Začela sva se pogovarjat, nakar me tip vpraša nekaj o držalu za Puller (v tistem času smo ravno lansirali omenjen produkt). Mu povem kaj počnemo, nakar kar sam povpraša, po morebitnem sodelovanju. Pa da bi se lahko slišali, ker sam išče nekoga, ki bi mu delal pasjo opremo.

Občutek, kot ti nekdo, ki je v svetu belgijcev, taktične opreme izredno znan in ima preko 190.000 sledilcev, ponudi morebitno sodelovanje…. Priznam to se težko opiše. Sploh, če ti je povrhu še neke vrste vzornik.

Vse skupaj ni trajalo pretirano dolgo, da smo se zmenili za srečanje v živo. Dogovorili smo se, da pridemo vsi trije k njemu v Kassel.

Kassel in kako izgleda življenje Tactical K9 Family?

Michael in njegova družina so izredno gostoljubni….iskreno nisva pričakovala, da bomo preživeli praktično vse dneve skupaj. Začelo se je v petek s pivom in končalo v nedeljo z večerjo. Vmes smo šli enkrat na sprehod, pa naredili smo mini trening, kjer sva s Conorjem bila asistenta pri »navajanju Athene na druge pse«.  Največ vprašanj, ki sem jih dobila od vas tekom vikenda, ko sem objavila nekaj Storyev, kakšen je on, sploh pa kako izgleda ozadje treningov, če je tudi vse tako perfektno?

Ne, ni. Tudi Ares in Athena včasih ne ubogata takoj na vsako besedo, naredita vajo malce drugače itd. Athena denimo ima probleme z drugimi psi, zahvaljujoč slabim izkušnjam, v preteklosti , slednje je Michael že večkrat tudi omenila na svojem profilu tako, da ni nobena skrivnost.

Če živiš v mestu, kot Michael si malce omejen, ko gre za sprehajanje/treniranje psa in posledično to narediš v bližnjem parku. Žal dotični ljudje tega ne razumejo in puščajo svoje pse spuščene. Ne boste verjeli celo midva s Primožem sva to doživela. Iskreno ne vem kdaj sem videla toliko spuščenih psov, kot v nedeljo v mestnem parku Kassla.

Michael kot oseba, je res super, sploh njegov feeling za pse je res wau. Izjemno poudarja odnos, sodelovanje, spoštovanje med psom in vodnikom….kar sem sama na žalost zgruntala šele nekaj mesecev nazaj. Tudi Ares in Athena, sta čudovita psa, sploh Aresa, bi z veseljem vzela s seboj, ker je super kuža .

Kaj pa bussines in sodelovanje?

Upam, da me nimate že poln kufer, ker še kar nisem prišla do bistva, češ ali smo se kaj zmenili ? Ja dejansko smo se. Michael nama je pokazal svojo opremo, povedal kaj si želi, kaj išče, kaj mu je pri opremi izredno pomembno. Epilog vsega je, da bomo skupaj verjetno razvili čisto novo taktično ovratnico. Načeloma sem itak presrečna, ampak…glede na moj karakter, žal ne morem še odpirat šampanjca.

Prvič odkar imamo Conor’s Adventure me je res strah, me noro skrbi. Prvo kot prvo, zaradi odgovornosti do njega, sploh pa ali nam bo res uspelo odkriti/razviti nekaj novega. Navsezadnje tukaj več ne gre za slovenski trg, temveč za globalni. In medtem, ko naše ljube stranke v Sloveniji kdaj razumejo tudi kakšen kiks in vidijo ozadje, kako se noro trudiva….je zgodba na globalnem parketu povsem drugačna.

Kakšni so sedaj plani za prihodnost, se je kaj spremenilo?

Načeloma ne…. Priznam, da me nehote malce skrbi kako bomo vse skupaj zmogli. Bolj iz vidika zdravja…tega še vam nisem omenila, pa se mi zdi morda prav da veste, da se že par tednov zdravim zaradi težav s ščitnico, ki so se mi spet pojavile (kako je bilo prvič več tukaj).

Posledično vsega ne zmorem (denimo prejšnji teden sem vam obljubila, da bomo pekli pasje piškote, pa darilne bone bi mogla že zdavnaj dati na splet itd…) Tega ne omenjam zato, ker bi rada, da se vam smilim (bog ne daj), temveč, da morda razumete, da tudi pri nama ni vse tak perfektno in se na trenutke stvari precej lomijo, zaradi česar kdaj komu odpišem šele čez par dni.

Kaj se tiče planov pa je tako. Od jutri naprej, čisto VSAK, ki pri nas kar koli naroči prejme GRATIS CUFO. Prav tako upam, da bom uspela speči kakšno rundo pasjih keksov, objavim recept Kot tudi, da bodo končno darilni boni na voljo na naši spletni strani…

Boste pa vse tako sproti izvedeli

Preden dokončno zaključim, še enkrat HVALA, da si prebral vso to dolgo klobaso, sploh pa ponovno HVALA, ker nas spremljaš, bereš, podpiraš…si z nami v vsaki situaciji. Veš šele, ko dosežeš velike stvari, se spomniš na slabe čase, trenutke…in kdo je bil takrat ob tebi, ki je verjel vate .

In, kot mi je pred dnevi zaželela ena stranka »Upam, da vas nikoli ne potegne na pot lahkega zaslužka in da ostanete zvesti sami sebi«… morda bi jaz k temu dodala še zgolj to, zvest moraš ostat tudi svojim strankam .

The post Tactical K9 Family and the best is yet to come…. appeared first on Conor's Adventure.

Če se le da nisem človek, ki javno pljuva po nekom. Večkrat me je že imelo, da bi ob kakšnem čudnem dogodku, svojo jezo, razočaranje zlila po Facebooku. No tokrat, pa imam vsega dovolj.

Govora je o pasji opremi o tem, kaj se danes prodaja na trgu, sploh in predvsem pa o TEM, da danes dela pasjo opremo (beri ovratnice in povodce), že čisto vsak, ki ima doma psa ter 5 min časa. Načeloma ni s tem nič narobe, če bi se dotični zavedal, da prodaja opremo lastnikom PSOV. Ja psov, to je živo bitje, lahko je majhno, ali pa zelo zelo veliko, kar pomeni, da je tudi precej močno. In slednje bitje je ŽIVO bitje, marsikomu predstavlja družinskega člana, praktično otroka. In da se le-temu kaj zgodi, je štala. Je jok in stok, je za marsikoga konec sveta.

Štekamo kaj hočem povedat? Kot poudarjam, že odkar obstajamo. Hudiča, mi, ki delamo opremo nosimo odgovornost. VELIKO ODGOVORNOST. Pustimo sedaj tukaj denar, da pač nekoga »nategneš« za 20, 30€, ko mu prodaš slabo opremo, in karabin na povodcu, ali D-rinka na ovratnici pač poči. Hudiča, se zavedate da gre pes lahko pod avto. In pogine?? Ker je nekdo pač rekel »daj bom jaz tudi delal povodce in ovratnice, to je business« ter ni naredil domače naloge – beri raziskava materiala, kaj je ok in kaj ne??!!

Morda da malce razjasnim celotno zadevo, zakaj sem tako »penasta«. Vsaj 1x tedensko, dobimo stranko, ki je popolnoma obupana nad kakovostjo pasjo opreme.

Kaj nam povedo stranke?

V soboto, na tečaju prve pomoči, ko sva s Primožem tudi predstavila našo opremo. Pride do mene stranka, me vpraša, kje sem dobila naš Kong Frog povodec (karabin za povodec, ki je za moje pojme edini res 100% ziher + to delamo izključno po naročilu)? Ji odgovorim, da to mi delamo, ji povem ceno, da je žal precej visoka (od 50€ naprej), pa mi reče…«Ehh sej to pa ni tako zelo drago, jaz sem dala 50€ za povodec, ki se mi je že parkrat odprl«…Pogledam jo kot da je iz lune padla. Resnoo??? 50 € za povodec, ki te je že parkrat pustil na cedilu. Ljudje božji, pa kaj vi se zajebavate?

Pol včeraj, me kliče stranka, cela histerična, da ji je psica, belgijka potegnila povodec in je karabin odletel. Da naj ji nujno pošljem naš povodec. Mi pošlje fotko, ja valda, karabin je preprosto odletel, se odlomil. Si mislim..okej, sej se zgodi, mogoče bi s tudi nam lahko zgodilo. Pa sej vemo mogoče utrujen material itd.

Pika na I vsemu, in razlog, zakaj sem čisto znorela in šla napisat tale blog. Pa je naša redna stranka danes zjutraj. Ko sem sprva mislila, da me bo kap. Mi pošlje fotko D-rinke – popolnoma odlomljene + zraven besedilo, kako je skoraj izgubila svojo psico, ker ji je šla na cesto. V vsej paniki, strahu, zgroženosti, kaj se nam je zgodilo, valda nisem opazila, da D-rinka ni naša. V svoji glavi sem že videla, kako sva s Primožem zajebala na celi črti, kako je možno da D-rinka, ki naj bi držala 255kg lahko poči.

No stranka me je pomirila, da ni naša, ampak da jo je strah, sedaj uporabljat isto oprsnico na drugi psici. Resno?? Tja smo prišli?

Kaj hočem povedat je, dragi naši konkurenti, da dajte se malce zamislit, kakšen material uporabljate!

Popolnoma mi je jasno, da se lahko zadeva »pač zgodi« (sicer upam, da se to ne zgodi ob cesti), ampak mi je jasno, da je material lahko utrujen, nanj lahko vpliva 100 faktorjev, ali pa je od 1000 kakovostnih D-rink, ravno 1001 imela neke mikro poškodbe in ravno ti si naletel na njo.

Vseeno pa bodite fer in dajte povedat, iz česa je material, koliko zdrži, sploh pa če uporabljate varjene D-rinke, če jih. Prvo kot prvo, se tega ne vidi, drugo kot drugo, pa bodite vsaj fer no. Dajte ljudem priložnost da se sami odločijo ali bodo to kupili ali ne. Sama bi varjene D-rinke tako prepovedala, oz. naj jih uporabljajo lastniki malih psov. Ker so za moje pojme izredno nevarne.

In prosim ne zavajajte da uporabljate ne vem kakšne šive in ne vem kaj še vse. Ker EDINI res varni šiv je VARNOSTNI šiv. Ampak, za to moraš imeti poseben šivalni stroj, ki stane od 5000 € naprej.

Tudi mi nismo perfektni, 100% ziher….smo pa vsaj nad 90%

In, da se razumemo. Tudi mi nismo perfektni. Daaaleč od tega, da je Conor’s Adventure, zdaj The One and Only. Joj kje pa. Tudi nam se dogajajo bedarije. Tudi mi zajabemo. Pač na žalost je dejstvo, da danes ni nič 100%, da četudi lahko mi ne vem kolikokrat kaj stestiramo, se bo potem na kakšni xy stranki kaj zgodilo. Razlika je zgolj v tem, da se na vse pretege trudiš uporabit material, ki je vsaj okvirno ziher. Da že v štartu izločiš tisto kaj je slabo, in uporabiš tisto kaj je ziher recimo nad 90%.

Tako, kot denimo naše magnetne zaponke. Pod obremenitvijo se ne morejo odpeti (čeprav mi vedno komuniciramo da edina ziher stvar je Cobra zaponka), žal pa imamo nekaj primerov, ko si je pes med praskanjem ovratnico odprl. Obstaja namreč možnost, da se zatakne za oni trakec s krempljem in zadeva se odpre. Če trakec odstraniš, je zadeva rešena.  

Ravno v nedeljo sem se pogovarjala s stranko, lastnik ogromnega malamuta. Povedala sem mu po pravici, da obstaja možnost, da si pes med praskanjem našo magnetno Fidlock ovratnico odpre, saj se s krempljem lahko zatakne za »tisti trakec«. Pač bila sem iskrena, in mu tudi povedala, da edina ziher stvar je Cobra. Bil je presenečen, da smo iskreni. Haloo??

Kaj naj mu obljubim vsega in svašta in se zamerim stranki?

Mi je rekel…»Sej lepo, da poveste, ampak sej pes se običajno praska v dnevni sobi, važno je, da pod obremenitvijo ne popusti«… Nehote se potem vprašam, če pretiravam, da povem kaj se načeloma lahko tudi zgodi. Ampak hudiča…ni mi vseeno. Ker se zavedam ODGOVORNOSTI.

Kaj je moj največji strah?

Da bo nekdo totalno nezadovoljen z našo opremo, da bi se bog ne daj kaj zgodilo, bi šlo narobe. Ja tega me je v dno duše strah. Bolj od vseh kač in pajkov, ki se jih tudi na smrt bojim.

Verjetno me sedaj bolj razumete, zakaj vedno znova znorim, ko vidim kakšnega konkurenta, ki obljublja »vsega in svašta«, potem pa pogledam fotke »med nastajanjem«, pa mi slabo postane.

Po drugi strani pa bereš v različnih FB skupinah komentarjev ljudi, kako hodijo na sprehode in pes dvojno pripet na ovratnico in oprsnico, ker ne zaupajo opremi. Res…kam smo prišli??

Dragi konkurent….si naredil domačo nalogo?

Tako, da če to bere kdo, ki bi v bodoče rad delal opremo. Super, me ne moti, verjeli ali ne sama izredno cenim kar nekaj slovenskih ustvarjalcev, ki delajo res nooore stvari in se vidno trudijo, npr. 4Hound, Lumpes, The Knottydog, Eva’s Canine, Naay Dog Equipment, Pawsome Puzzle (ni sicer oprema, ampak kapo dol kaj sami delajo ) itd…precej sem ji še pozabila…

Ampak, daj dragi bodoči konkurent…najprej prosim naredi domačo nalogo in si za začetek razjasni nekaj osnovnih pojmov glede materiala poliester, polipropilen, nylon…pa kakšne so razlike. Aja pa da obstaja takšen in malce drugačen poliester, pa kako gosto je tkanje itd. Pol pa kaj je to cinkova zlitina, kaj se z njo čez čas zgodi, pa ali je boljši aluminij, ali nerjaveče jeklo in zakaj? Da o šivih, materiala iz česa je sukanec…Da tudi to je pomembno Sploh ne govorim. Mimogrede mi zgolj za sukanec damo letno 800 €…ja sukanec. Pa ne ker mamo malo viška dnarja, ampak ker nam je pač MAR.

In če hočeš obogatet, potem pojdi v kripto, ker tukaj, če dobro delaš in si FER je sicer osebno, neke vrste “Ego” zadoščenje, da bi pa lahko od tega noro obogatel….

The post Dragi konkurenti…ali ste naredili domačo nalogo? appeared first on Conor's Adventure.

Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

No pa smo jih dočakali Končnoo so prišle pasje igrače Puller, da jih imamo sedaj malce več na zalogi.

Ne vem, če se spomnite kakšnih par tednov nazaj. Bilo je točno na prvo mini obletnico – 6 mesecev obstoja naše spletne trgovine Conor’s Adventure, ko sva na FB Live-u sporočila, da bova v prihodnje v našo trgovino dodala tudi igračo Puller.

Sama ideja po razširitvi ponudbe, ki bi vključevala nekaj, česar mi osebno ne proizvajamo, je bila dokaj logična. No…ne vem, če veš, ampak do sedaj smo imeli v naši spletni trgovini zgolj tiste produkte, ki jih sami šivamo oz. ok…če gledamo našitke, jih delno šivamo .

Od nošenja Pullerja okoli vratu….

Pa smo nekako »po pomotoma« oz. prej bi rekla po zaslugi naše pasje prijateljice in reševalke Saše, razvili držalo za Puller. Saša je tako kot mnogi drugi (vključno z nami) popolnoma navdušena nad igračo Puller, saj slednja omogoča različne tipe igranja. S psom se lahko igraš borbeno igro – vlečenje, nato pa »prešaltaš« na metanje oz. lovljenje.

Edini problem pri Pullerju je zgolj njegova velikost. Sicer igrača obstaja v več različnih velikostih, za manjše pse, je manjši, za večje (belgijce, nemške ovčarje, labradorce itd), pa je precej večji. Premer ima kar 28cm in ga je težko npr. pospraviti v nahrbtnik. No…pa je Saša dala idejo, če bi morda razvili kakšno držalo za to igračo. »Sama pri treningih poslušnosti uporabljam oba pullerja, ampak ker sta tako velika, jih včasih nosim kar okoli vratu… ker ne vem, kam jih naj pospravim«, nama je v smehu takrat potarnala.

…do držala za Puller in kontaktiranje uvoznika

Rečeno-storjeno. Držalo smo razvili…. Res je, da je moralo preteči še kar nekaj vode, da smo zmigali svojo »rit« in slednje tudi dali uradno v prodajo (kot to delamo že pol leta s torbico za telefon, da o oprsnici sploh ne govorim ). Ampak do danes, moram rečt, da se je slednja zadeva že prav lepo prijela med vami .

Ampak…

»A ne bi bilo res super fajn, da bi lahko v naši spletni trgovini kupil tudi igračo za katero je bilo to držalo sploh razvito?«, sem par dni pred samim lansiranjem vprašala Primoža. No pa smo kontaktirali glavnega uvoznika za omenjeno igračo v Sloveniji in slednji je bil takoj za.

Potem je spet preteklo še nekaj časa, da smo se vse skupaj dogovorili, pa da smo Pullerje končno tudi dobili v ponudbo… In evo jih, sedaj lahko to svetovno igračo, ob kateri se Conorju čisto odpelje kupiš tudi pri nas.

Zakaj je ta igrača praktično »must« have in ….

Če nas bereš že dlje časa, potem se morda še spomniš, da smo imeli s Conorjem na začetku precej težav najti »the One« igračo, saj se je vseh izredno hitro naveličal. No, kakšno leto nazaj, smo tudi mi prvič slišali za Puller (tukaj si preberi star blog zapis) in od takrat je »must have« pri nas doma.

Prednost Pullerja, napram morda frizbiju ali kakšni drugi igrači, je tudi v tem, da je povsem varen. Je iz za kosmatinca povsem »pijaznega« materiala (neškodljiva obstojna pena), ki ne poškoduje pasjih zobkov. Pes lahko vanj sicer ugrizne in drži – za potrebe borbene igre, ne more pa denimo odgrizniti dela igrače (oz. slednje je precej težko. Puller vseeno ni igrača namenjena žvečenju.

Kot že rečeno, sama Puller uporabljam kot nagrado pri treningih poslušnosti, ali zgolj kot pripomoček za igranje. Včasih uporabljam oba; najprej se igrava borbeno igro z enim obročem, nato mu ga vržem, ga gre iskati in nato kar vržem drugega, ga gre spet iskati in nato se ponovno igrava borbeno igro.  

Ampak to še ni vse…

…ali veš da imamo Dog Puller reprezentanco?

Pazi ti to, ali si vedel, da imamo dejansko v Sloveniji tudi Dog Puller reprezentanco? Priznam, šele ko sem kontaktirala uradnega uvoznika te res svetovne igrače sem šele takrat izvedela, da je Dog Puller dejansko tudi športna disciplina, ki ima še dve pod-disciplini. Pri obeh naenkrat potrebujemo oba obroča (zato pride Puller tudi v kompletu z dvema obročema )

Tek – Pri disciplini tek potrebujemo poligon dolžine 30 m (razdeljen na 3x10m) in širine 10m + na vsaki strani še nekje 7-10m prostora, kjer pes lovi Puller. Cilj igre je, da pes čim večkrat prinese Puller (v kvadratek kjer je vodnik) v roku 90 sekund.

Skakanje – Pri skakanju zadostuje malce manjši poligon in sicer velikosti 10 x10m, kjer pes skače za Pullerjem. Cilje igre je, da pes v 90 sekundah čim večkrat zagrabi Puller.

Tako pri disciplini tek, kot pri skakanju je izredno pomembna tehnika samega metanja oz. držanja Pullerja. Prav tako je izredno treba biti pazljiv (kot pri vsakem športu) na pravilno ogrevanje in ohlajanje psa.  

Zdaj ali se bomo morda s Conorjem kdaj poizkusili tudi v uradni športni Dog Puller disciplini ne vem…ker sej vemo, vse je tukaj pogojeno s časom .

Definitivno, pa sama vsakemu, ki me vpraša, kakšno igračo mi uporabljamo, pa kaj morda obžalujem pri Conorju itd…  Svetujem, da dajte raje psu namesto plastičnega frizbija, ali pa žogice, ki služi zgolj enostranskemu igranju (vi psu mečete, on lovi, vi ste zgolj statičen del igre), kupite Puller ali aport, cufo, pač kar koli…. In se s psom »dejansko igrajte«.

Bosta imela oba nekaj od tega , sploh pa vajin odnos bo precej boljši .

The post Igrača Puller, končno na zalogi in zakaj je »must« have za psa? appeared first on Conor's Adventure.

Je bilo v planu, da se vam javim v ponedeljek oz. najkasneje v včeraj z vikend poročilom… Ampak iskreno. Sanja se mi ne kdaj se je sploh zgodil ponedeljek . No včeraj, sem postorila zgolj to kaj je bilo res nujno, ter si vzela več časa za Conorja…. Danes pa je spet čas za nov blog zapis, kjer bom na kratko naredila pregled tedna in namenila kar nekaj besed odnosu s Conorjem

Za nami je nor teden. Tako iz vidika dogajanja (lansirali smo nov produkt), kot iz vidika vrhunskih številk na FB (sej veste, doseg, pa koliko ljudi te vidi, komentira, lajka itd…pač te marketinške fore ), da o prodaji sploh ne govorim….ko sva v nedeljo zvečer skupaj potegnila cifre zadnjega tedna, naju je skoraj kap . Ko je beseda HVALA, da nam zaupate, skoraj premalo .

Helloween in Majev memorial in kje nas najdete v nedeljo 7.11?

V nedeljo smo bili na 3 Majevem memorialu, ki ga je organizirala super punca Melani v sodelovanjem z zavodom Psi&Mi. Šlo je za vrhunsko organiziran pasji dogodek, kjer so bili postavljeni različni poligoni za delo z nosom. Celoten dogodek je bil izrazito »Helloweensko« obarvan, kar mu je dalo poseben čar . Psi so se soočili z različnimi poligoni, kjer je bilo treba poiskati priboljšek ali esenco nageljnovih žbic.

Vem…morda se vse skupaj ne sliši nič posebnega, ampak verjemite, iskanje omenjenih stvari zna biti posebej zabavno, če imaš prej občutek, da iščeš na »pokopališču« oz. kraju zločina, kot pa na travniku . Malce mi je bilo žal, da se nisva v tekmovanju pomerila tudi midva s Conorjem, saj bi najin kosmatinec verjetno noro užival .

Mi smo se dogodka udeležili »zgolj« kot sponzor (podelili smo nekaj nagrad) in predstavili smo se tudi s stojnico . Kot rečeno bilo je super fajn. Meni je vedno znova fino spoznavat različne ljudi, sploh pa vas, naše stranke v živo . Malce pokramljat, kakšno rečt itd.

No naslednja možnost, da nas vidite v živo bo v nedeljo, 7.11.2021, v Kopru.

Spet bomo sodelovali s stojnico in nagradami na ZAKLJUČNI DRŽAVNI TEKMI V RALLY OBEDIENCU. Iskreno komaj čakam…pač meni so ti dogodki noro fajn .

Jaz in Conor, Conor in jaz… ko odvržeš »pričakovanja« in zgodi se…čudež

Včerajšnji dan je bil namenjen zgolj nujnim stvarem…saj je za kaj ostalega preprosto zmanjkalo baterij . Veš ono, ko si prazn in se prestavljaš iz enga dela hiše na drug del…nato pa vse skupaj pošlješ nekam in greš ven na sprehod.

Posledično sem si vzela več časa za Conorja. O najinem kosmatincu imam tako namen v naslednjih dneh napisat eno daljšo blog objavo, sploh o tem, kaj bi svetovala sebi eno leto nazaj .

Najin odnos se je res NORO spremenil. Poleg tega, da je kosmatinec bolj kot ne odrastel, sem tudi jaz malce pasje »dozorela«, če se lahko tako izrazim. Sploh, ko je govora o razumevanju psa, pa o pričakovanjih do njega.

Začela sem se spraševati kaj si JAZ res ŽELIM od njega in ZAKAJ si to želim?

V nekem trenutku sem se iskreno vprašala kar nekaj stvari, ki so me precej časa preganjale.

Želim, da narediva BBH in ne vem kakšne vse izpite zato, ker si jaz to želim, ali ker je to pač frajersko in, ker pač imam belgijca?

Želim, da mi hodi »poleg«, popolnoma šolsko, z glavo/pogledom prikovan name, ker je to pač »MUST«, ker je belgijc, ali ker si jaz to želim?

Pa mi je pred tedni en Instagram zapis/objava od Tactical_K9_Family (gre za profil/osebo, ki jo jaz v svetu belgijcev nekako najbolj cenim, saj ima tip res rezultate…ne mislim tiste, kjer podeljujejo pokale ) dala konkretno za mislit, ko je Michael govoril o odnosu in zaupanju med psom in vodnikom. Žal slednjega zapisa točno ne najdem, ampak bilo je govora o vezi med psom in vodnikom. O zaupanju, spoštovanju, razumevanju, poslušanju. Pa grajenju samozavesti psa.

Vem….marsikdo mi bo rekel, da nisem povedala oz. napisala nič novega. Češ, sej to že vse vem.

Iskreno se vprašaj, je tvoj kosmatinec tvoj partner ali podaljšek ega?

Super, vam rečem. Res, če živiš, razmišljaš že dolgo tako, in gledaš na psa kot na partnerja in ne na podaljšek tvojega ega, potem super.

Sama priznam, da sem se v preteklosti zaplezala v razna »pričakovanja« sebe in okolice, kaj vse bi moral Conor pri tej in oni starosti znati in kako dobro. Pa kaj si bodo mislili drugi. Priznam. Okolica je imela name, na najin odnos precejšen vpliv. Sploh zato, ker je belgijc, ker je »malina«. In ta pasma, tako »vse zna«, praktično so to »superman-i« med psi…

No…pa se je zgodil tisti zapis od Michaela, meni pa je v glavi naredil konkreten klik. Po mojem je žarnica počla od sile …

Spoznala sem, da imam doma res vrhunskega psa, ki je bolano potrpežljiv, sicer izredno občutljiv (točno tako kot sem tudi jaz), ampak je življenje z njim res norooo enostavno. Sploh je v nulo skuliran, niti malo živčen, agresiven, in čeprav je belgijc, lahko tudi pol dneva preleži (ne govorim, da je to vsak dan, da se razumemo ), brez da bi kazal kakršne koli znake pomanjkanja.

Čeprav ne hodi »šolsko« poleg in nimam ravno občutka, da v strogi poslušnosti (to kaj nas je učila Brina) noro uživa, pa obvlada cel kup različnih ukazov, ki znajo v resničnem življenju priti morda celo bolj prav, kot omenjen »poleg«, ki ga morda ne boma nikoli prav osvojila .

Določenih stvari se ne moreš naučiti v knjigah in na spletu

Morda lahko iskreno rečem, da sem se lastnemu psu prav »odprla« šele sedaj. Dobro leto potem, odkar je pritacal v naš dom. In tega te ne naučijo v knjigah. Niti na spletu ne moreš tega občutka »povezanosti« med psom in lastnikom prebrati, se naučiti. To pač pride. Jaz bi rekla, da to te nauči pes sam. Če mi seveda dovoliš.

In ja..čeprav tudi danes z noro odprtimi očmi občudujem različne IG profile in pse, ki obvladajo vse in še več…In čeprav me na trenutke še vedno potegne v oni svet želja, kako bi rada šla s Conorjem v IGP in iz njega naredila »svetovnega prvaka« (pretiravam), se iskreno ob pogledu nanj, na njegovo lojalnost, potrpežljivost, sploh pa neomajno ljubezen in dejstvo, da pač živim na vasi na Primorskem, kjer žal ni takšnih pogojev kot v Ljubljani….sprijaznim, da tako pač je in, da na koncu vseeno šteje to kaj sva po vseh padcih, vzponih in pretresih v najinem odnosu zgradila.

The post Pregled tedna in odnos s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.

Pošteno smo že zakorakali v jesen in tudi dnevi so se začeli konkretno krajšat. Posledično se ne moremo izogniti sprehodom v mraku oziroma temi. Če živiš na vasi (tako kot mi), kjer vidnost tvojega kosmatinca ni tako zelo pogojena z njegovo varnostjo, sprehodi v temi še niti niso tako velik problem. Ko pa mora biti kuža viden zaradi varnosti (pred avtomobili) na cesti, pa je zgodba popolnoma drugačna. In takrat je svetleča ovratnica praktično “must have”.

101 različica ovratnic z lučko, ampak vse je na baterije….in tudi te se izpraznijo

Na trgu danes obstaja že vsega svašta, bi lahko rekli po domače . Sploh, če greš na Amazon oziroma na Alibabo te kap zadene, ko vidiš kaj vse obstaja. No…da se nebi razumeli narobe. Mi razen marketinškega materiala (klikerji, flaška za vodo, všivne etikete itd.) iz Alibabe ne naročujemo ničesar. Je pa fajn iti pogledat kaj obstaja na trgu, da dobiš kakšno idejo.

Ko gre za svetleče pasje ovratnice oz. dodatke za zvečer, je možno na trgu najti 101 lučko. Pa ovratnico, ki se sveti, pa takšno ki utripa, pa lučko v obliki nastavka za na ovratnico itd. Ampak kaj, ko vse deluje na baterije. Vse je potrebno polniti in mnogo omenjenih stvari je tudi vprašljive kvalitete. Deluje morda mesec ali dva, potem pa je še samo za v koš.

Tudi mi smo lani jeseni uporabljali sicer dokaj praktično lučko (več tukaj), ki se je polnila preko USB kabla. Ampak kaj, ko se ti potem zgodi, da jo pozabiš napolnit in si spet v temi . Dobesedno. No…nam se je lučka celo zlomila, eno pa je Conor na sprehodu izgubil…tako, da…še sreča, da ni bila ne vem kako draga.

In, ker se nama večina idej porodi, ko imava tudi sama problem… Sva tudi takrat, dobro leto nazaj tuhtala, ali obstaja kar koli, kar bi bilo vidno ponoči, ne bi vsebovalo baterije, ampak bi se polnilo na dnevni svetlobi (sonce) oz. s pomočjo drugega vira svetlobe (luč, lučka od telefona itd).

Najin partner in vse njegove »high tech« komponente

Ne vem če poznate zgodbo (več tukaj) o tem kako smo prišli do ideje o magnetnih zaponkah na ovratnici? Najin partner, ki nama vse šiva nama je prvi pokazal omenjeno magnetno zaponko in tako se je rodila ideja o ovratnicah.

No nekako podobno se je zgodilo tudi s t.i. dodatkom, ki se sveti v temi, brez baterije. Še danes se spomnim tiste februarske nedelje, ko smo cel dan preživeli v njegovi delavnici in nama je tako mimogrede pokazal kaj je pred kratkim kupil na eni angleški spletni strani. »Wauu…pa ti to resno?? Tako močno se sveti??«, nisem mogla skriti navdušenja, ko smo ugasnili luč, potem, ko smo omenjeno zadevo nekaj minut držali pod lučjo v delavnici. »Pa pismo to ima še ja odsevni učinek«, sem bila totalno vzhičena, ko smo na zadevco posvetili z lučjo.

Ni bilo treba dosti, da je eden izmed naju dobil idejo o t.i. nočnem dodatku za pasje ovratnice, kjer bi uporabila omenjeno svetlečo komponento, celotna zadeva pa bi bila narejena kot dodatek, ki se ga namesti, obleče okoli vaše obstoječe ovratnice.

Kako omenjena zadeva sploh deluje in kje so je še uporablja?

Med pisanjem tega bloga, me je večkrat zamamilo, da vam že danes vizualno razkrijem celotno delovanje omenjenega nočnega dodatka, ampak dajmo za zdaj z uradnimi fotografijami počakat do petka, ko bo zadeva v prodaji….Morda zgolj za »žmoht« fotografija Conorja v temi iz nočnega testiranja dober mesec dni nazaj .

Ta isti dodatek/komponenta se drugače uporablja tako v letalski, kot vojaški industriji, pa za označevanje raznih zasilnih izhodov itd. Deluje izredno preprosto in sicer priporočljivo je, da se jo ima čez dan na dnevno-sončni svetlobi, proti večeru (preden greste na sprehod), pa svetujem, da jo položite še pod kakšno močno luč za par minut. Preden se s kužkom odpravite na sprehod njegovo ovratnico zgolj »oblečete« v omenjen svetleč dodatek in vaš kuža se bo spremenil v t.i. kresničko .

Pa to vse brez baterije…ja kako dolgo pa sveti?

Odvisno od tega koliko »močno« je napolnjena…torej kako dolgo jo pustimo pod virom svetlobe. Po trenutnih izkušnjah iz testiranj sveti nekje do pol ure. Nato pa ostane na minimalni jakosti svetlobe – torej, še vedno je vidna v izredno močni temi, ampak ne tako močno, da bi lahko rekla, da se še sveti. Upam, da razumete kaj mislim . Vseeno si ne želiva zavajati in »prodajati« mačka žaklju češ, da sva »izumila« ovratnico, ki ima brez baterij isti učinek, kot tiste z baterijami .

Aja pa kot rečeno že zgoraj ima prav tako odsevni učinek, torej, če nanjo posvetiš z lučjo se bo svetloba odbila, kot pri kresnički za varnost v prometu .

In ja….vse to deluje brez kakršne koli baterije. Ko neha svetit jo zgolj »napolniš« z lučko na telefonu (tako jaz naredim) in tvoj kosmatinec postane ponovno viden .

Več pa v petek….

The post Svetleča ovratnica brez baterije – ali je to možno? appeared first on Conor's Adventure.

Ko sem se nazadnje javila z blog zapisom, sem imela v načrtu še vsaj en, dva zapisa o Conorju, pa o tem kako smo razvijali našo držalo za Puller, če se morda spomnite? Ampak potem se je enostavno zgodilo. Kot danes večkrat slišim od kakšnega podjetnika …»zgodilo se je življenje«.

To, da nekaj rečem, celo obljubim in potem preprosto ne utegnem narediti, je verjetno moja največja napaka. Oz. problem s katerim se soočam, odkar sem na svoji poslovni poti. Tega ne počnem, ker bi rada koga okoli prinesla oz. grdo rečeno »nategnila«. Ampak ker si res noro želim ustreč vsem, ki nas spremljate. Smešno, da se mi to dogaja večinoma zgolj v poslovnem svetu.

Potem pa pride trenutek, ko moraš enkrat postaviti sebe in svoje zdravje na prvo mesto. Pa odnos s Primožem, da nisva več zgolj sodelavca in poslovna partnerja, temveč sva v prvi vrsti bodoča mož in žena. Da sva par, ki je zaročen že od davnega decembra 2019. In se še nisva utegnila poročiti. Ker preprosto ni časa. Kot več ni časa za šport in različne dejavnosti, ki sva jih včasih počela skupaj.

Potem se enkrat vprašaš čemu sploh vse to počnem? Ko se iskreno vprašaš o kvaliteti svojega, najinega življenja in preštevaš »žrtve«, ki jih je prinesla odločitev, da probava nekaj ustvarit. Ko ugotoviš, da imeti svojo firmo, je daaaaleč od tega, kar danes eni obešajo na velik zvon, češ »kako je fajn«. Pa kako je fajn, ker si sam svoj šef in nimaš več nobenga, ki bi ti gušil, pa matretiral. Pa kako je super, ker si sam ograniziraš svoj čas in greš na dopust, ko tebi paše.«

Ko dopust ni več dopust oz. ko moraš zavestno »izklopiti« možgane

Res, je da si sam organiziraš svoj čas, tudi za dopust ne rabiš nobenega vprašat, vseeno pa dopust več ni to, kar sem sama bila včasih navajena. To več ni 100 % odklop. Ko se v petek popoldne daš na »off« in se teden ali 14 dni kasneje v ponedeljek daš ponovno na »on«.

Za nama je teden dni dopusta v Egiptu. Čeprav sva bila letos že tri tedne na dopustu, slednje (to sva videla, šele ko sva prišla nazaj) ni bil dopust. Ker nisva odklopila. Niti malo. Ko sva se vrnila iz dopusta na Neretvi, sva popolnoma zgubila fokus, sama sem izgubila vso kreativo, da o nenehni utrujenosti tako mene, kot Primoža sploh ne govorim. Ko sedaj gledam nazaj sva bila po mojem oba tik pred tem, da pregoriva.

Morda se slednje na celotni zgodbi Conor’s Adventure ni toliko poznalo, ker priznam meni dajete vi z vsemi pozitivnimi komentarji, navdušenji nad nami, našimi produkti…res nor zagon. Pa vendar, ni prijetno, ko se začneš spraševati različna vprašanja, kot denimo »Ali je vredno?«.

Zato sva dopust v Egiptu želela izkoristiti zgolj za eno, za odklop. Da najdeva na prvo mesto najprej naju, da naju skupaj ne drži zgolj firma, temveč nekaj »posebnega«, zaradi česar še kar vztrajava drug z drugim. Ugotovila sva, sploh jaz, da, ko si v poziciji podjetnika moraš preprosto zavestno izklopiti možgane.

Moraš zavestno ne gledati mejlov, včasih kaki stranki zavestno odgovoriti dan ali dva kasneje. Sploh pa ponovno poiskati tisti svoj »zakaj« in osnovno bistvo podjetja, t.i. goli temelj Conor’s Adventure.

Prodaja in številke so pomembne….ampak ni vse v številkah

Spomniš se, da je bila dobra pasja vsebina, članki…navsezadnje blog o Conorju tisti, ki je predstavljal golo osnovo….od kod je vse izviralo. In med ležanjem v viseči mreži ter buljenjem v daljavo in zavestno »ne misliti« na nič, sem začela pogrešati pisanje, raziskovanje, kot sem nekoč rekla »kopanje« po internetu za novimi pasjimi informacijami .

Ugotovila sem, da naju je zadnje mesece obremenjevanje s številkami, biti boljši vsaki mesec in obremenjevanje s konkurenco (sama izredno težko prebavljam konkurenco, ki obljublja »marsikaj« če me razumete) ter dopuščanje, da so drugi začeli vplivat na najin fokus…stalo precej energije, zdravja, tudi najinega odnosa in navsezadnje tistega užitka zaradi česar se je vse skupaj začelo.

Rast podjetja in višje številke vsak mesec so želja in cilj vsakega podjetnika, ampak ni vse v številkah. Bolj je pomembno, kakšen vtis pusti tvoj produkt pri uporabniku. In dokler skoraj ne mine dan, da se mi nekdo izmed vas ne oglasi s sporočilom zadovoljstva, pohvale nad našim produktom….potem mi za številke in rast verjetno res ni treba skrbeti .

»Back to the Basics« in kaj bo v prihodnje drugače?

Danes, prvi dan po pravem dopustu, kjer sva se s Primožem res spočila in si dovolila, da nama je bilo za številke malo »vseeno«, se spet veseliva vsega kaj prihaja.

Sama sem si obljubila, da se bom poskusila v prihodnje bolj držati našega »osnovnega bistva«. Torej koristnih, iskrenih, sploh pa poučnih vsebin. Potrudila se bom napisati blog vsaj 1x, če ne 2x tedensko. Odvisno seveda ali bom imela o čem pisati . Več bom pisala o Conorju, o ozadju razvoja produktov, kaj se dogaja z znamko itd…

In končno je teden, ko prihaja….

In glede nato, da že od poletja napovedujeva, da prihaja nekaj norega za večerne sprehode. Nekaj, česar se jaz najbolj veselim, saj mi je princip delovanja svetovn . Glede nato, da je pred nami Helloween vikend, je logično, da omenjena zadevca pride ven v petek. Kaj točno bo to, pa več (tokrat pa res) v naslednjih dneh, ko se vam javim iz ozadja fotkanja, kot z blogom o tem kaj prihaja in kako slednja »nočna« zadeva sploh deluje …

Se beremo kmalu

The post Česar ti ne povedo, ko greš na samostojno poslovno pot? appeared first on Conor's Adventure.

Pravijo, da ko ima hudič mlade, jih ima dobesedno. Veš ono, ko si želiš postoriti 101 stvar, ustreči čim več ljudem, na koncu dneva pa ostaneš s polovično opravljenimi nalogami in kupom slabe vesti .

Nekako tako izgledajo moji delavniki (če pogledaš v mojo glavo) zadnjih nekaj tednov. Itak me slaba vest, v obliki malega hudička »Pia joj že tako dolgo nisi pisala bloga«, preganja iz dneva v dan. Kljub temu, da se je zgodilo toliko stvari. Tako s Conorjem, sploh pa s Conor’s Adventure….jaz pa nič. Tišina. Kot, da sem mrknila. In tudi, ko se končno spravim, na list zlijem in nekako ubesedim vse kaj se je od kar sem se javila zgodilo…mi zagode računalnik in funkcija »samodejno shranjevanje«, ki kot nalašč takrat ni vklopljena .

Ja prav ste ugotovili….nenadoma spet strmim v prazen list papirja in zaključne stavke prejšnjega bloga, ki je bil tam nekje konec avgusta .

Torej ponovno…. kaj se dogaja v ozadju Conor’s Adventure?

September je bil noro pester. No sej oktober ni nič boljši. Voziti slalom med potrebami Conorja, firme in privatnim življenjem….je na trenutke »za žile rezat«. Pa ne me razumet, da jamram, ampak želim dati občutek pristnosti, ki je daaaleč od tega, da je pri nas vse »top shit«.

Mnogokrat mi kdo reče, »ja pa vama firma tako laufa, pa tako vama vse gre«. Aha seveda mu odgovorim, »pol pa svizec zavije čokolado v folijo«.  Iskreno ni ravno tako. Res je, da kaj se tiče Conor’s Adventure, gre zelo dobro. Vsak mesec rastemo, kar je najbolj pomembno. Čeprav iskreno je meni najbolj pomembno, da ste vi kupci, res zadovoljni. Da ni še bilo neke konkretne slabe kritike. Veš ono, ko te kdo konkretno popljuva ali celo vrne pošiljko, ker nisi izpolnil pričakovanja. Včasih sem še sama prav pozitivno presenečena, nad navdušenjem ljudi…ampak ok, to ima prej opraviti z mojim izrednim perfekcionizmom . Ker pač menim, da vedno lahko kaj narediš še bolje…še bolj perfekt.

Kje zavarovati svojega psa?

Ena izmed tako imenovanih perfekt stvari, je bil po mojem mnenju članek, ki mi je v začetku septembra pobral ogromno energije, sploh pa časa. Če nas spremljate redno se morda spomnite, da sem se takrat podrobno ukvarjala z raziskovanjem in primerjavo različnih slovenskih zavarovalnic, ki ponujajo zavarovanje naših kosmatincev. Če ga morda še niste prebrali, ga najdete tukaj na tem linku. Glede na vaše odzive, sploh pa rekordno branost…. Je bil moj trud definitivno poplačan, saj ste me naravnost šokirali z vašimi pozitivnimi odzivi.

Finalisti za spletnega trgovca leta – kategorija male živali

Podobno pozitivno šokirana sem bila dober teden kasneje, ko smo iz strani organizacije Web Retailer Award prejeli sporočilo, da se je naša spletna trgovina uvrstila v finale za naj spletnega trgovca leta 2021 v kategoriji male živali. Ko sem videla, da sta naša konkurenta nihče drug kot Mr.Pet in Zoohit…mi je bilo vse skupaj na meji realnega. Dva velikana proti enemu malemu »zelencu« . 11.11.2021 je veliki dan, ko razglasijo zmagovalca. Če zmagamo vam že sedaj obljubim, da si bova s Primožem namislila nekaj norega, nekaj velikega….pač nekaj, da se vam zahvalimo, proslavimo. Ker brez vas, naših ljubih strank, ne bi bilo niti finala .

Tako kot se trudimo na razvoju novih produktov, se trudimo tudi na izboljšavi spletne strani, sploh ko gre za varnost nakupovanja na spletu.

Pridobili oznako Certified Shop

Ker nam je vaša uporabniška izkušnja izredno pomembna, sva se s Primožem odločila, da gremo v postopek pridobivanja certifikata Certified Shop Premium. Slednjega lahko pridobi vsaka trgovina, zgolj ustrezat mora določenim kriterijem. Kdor še za omenjen certifikat ni slišal; »CERTIFIED SHOP® je simbol varnega spletnega nakupovanja. Zanesljivim trgovcem podeljuje oznako zaupanja, potrošnikom pa omogočamo, da si pred nakupom ogledajo oceno spletne trgovine in preberejo mnenja kupcev«.

Trenutno ima naša trgovino oznako Certified Shop Lite, kar pomeni da imamo sicer opravljene vse potrebne analize in spadamo med varne, preverjene in zanesljive spletne trgovine….Vendar tisti ta »jači« trgovci imajo oznako Cerfitied Shop Premium. Slednja ima dejansko neko veljavo ter zaupanje med potrošniki, vendar za to potrebuješ 50 mnenj dejanskih kupcev.

Če nam želiš pomagati, ne pozabi po nakupu v naši trgovini izpolniti anketo, ki se ti pojavi na zaslonu .

Uradno postali člani Primorskega tehnološkega parka in GoStartup Akademije

Kot vemo ni vse zgolj na dobrem produktu in dobri spletni strani….ogromno je tudi kakšna ekipa je v ozadju znamke, sploh kakšno je njeno znanje. In ker pravijo, da znanja ni nikoli preveč… Sva se s Primožem že poleti lotila iskanja morebitnega mentorja, oziroma možnosti, da bi se pridružila kakšnemu inkubatorju. Sledenje nama je tudi uspelo in že poleti sva začela sodelovati s Primorskim Tehnološkim Parkom, v sklopu česa sva tudi dobila svojega mentorja.

Par tednov nazaj smo bili sprejeti tudi v GoStartup Akademijo, kjer bova s Primožem v naslednjih tednih nadgrajevala svoje znanje iz področja podjetništva. Morda pa dobiva še kakšno noro idejo Nikoli se ne ve….

Na trg dali še nekaj novih produktov….in kaj vse še pride…

Torej…spletno stran smo »spimpali«, znanje tudi….oz. na tem delamo praktično dnevno. Kaj pa produkti? Glede nato, da se pri nas vedno nekaj dogaja, da smo od začetka prodaje skoraj mesečno oz. rečimo na dva meseca dali ven kaj novega, ni bilo slednje povprečje do danes nič slabše

V začetku septembra smo na trg poslali težko pričakovan dodatek za ozke ovratnice in sicer ročaj za 25mm ovratnico. Teden dni nazaj pa smo v našo trgovino dodali izredno zanimiv produkt o katerem bom več govorila v naslednjih dneh in sicer gre za Držalo za igračo Puller (v trgovini ga najdeš tukaj).

Trenutno smo v testiranju različnih kosov opreme. Sama se iskreno najbolj veselim tistega kar pride konec oktobra na pred-vikend Noči Čarovnic . Gre za produkt, ki je meni osebno najbolj svetovn….ker ko vidiš kako deluje ti je prav ono…wauu….

Potem konec novembra prihaja verjetno težko pričakovana torbica za telefon…ampak do takrat še je daleč .

Kako pa kaj Conor…in navsezadnje midva?

Sedaj sem poskusila čim bolje orisati kaj se dogaja s firmo, z znamko Conor’s Adventure….zakaj občasno malce poniknemo tako iz FB, sploh pa iz bloga. Ja….dan ima na žalost zgolj 24 ur.

Kaj se tiče najinega kosmatinca, obraza in »krivca« znamke … Conor je super. Se mi zdi, da šele zadnji mesec opažam, da pes tudi v glavi noro odrašča. Čeprav treniramo doma in priznam, da se občasno zgodi, da nimam toliko časa zanj, kot bi si sama želela, se slednje ravno ne pozna. Pes je legenda. Na trenutke me prav šokira. Kakšen ukaz ali vaja, ki je nisva delala že nekaj časa, mu nenadoma več ne povzročata težav in ju naredi brez problemov. Tudi želja po delu se je izboljšala. Je pa res, da se je tudi moj odnos do njega malce spremenil. Trudim se, da sem bolj potrpežljiva, manj groba in bolj nežna do njega.

Huh….kaj pa se tiče najinega odnosa s Primožem. No to je tisti del, ko sem na začetku govorila, da je daaaleč od perfekcije. Priznam, da je firma, pa tudi situacija s Corono, pustila na najinem odnosu, zvezi kar nekaj ran, posledic. Na trenutke je izredno težko, sploh pa kritično… Ampak se ne dava. Veva kaj je najino »jedro«, oz. kaj je tisti X faktor, ki naju drži skupaj. Priznam pa, da si nisem oz. nisva si mislila, da zna biti na trenutke tako izredno težko… Ko se sešteje ves stres, različna pričakovanja, pomanjkanje časa in 101 dejavnik… zna biti res izjemno naporno. Pa vendar, ko se spet najdeva in se ozreva nazaj, kaj sva ustvarila v zadnjega pol leta, dejansko je vredno .

The post Kam sem mrknila? In ko ti gre vse narobe…. appeared first on Conor's Adventure.

Kar nekaj časa je že minilo od mojega zadnjega blog zapisa. Veš ono, ko enostavno nimaš nič pametnega za napisat, dnevi pa grejo mimo tebe, kot brzi vlak na Japonskem.

Pol druga stvar, ki mi zadnje tedne (verjeli ali ne) jemlje precej časa je raziskovanje in kopanje po vseh možnih Splošnih pogojih različnih zavarovalnic, ki ponujajo zavarovanje hišnih ljubljenčkov. Eno je vso omenjeno »solato« prebrati. Drugo je, ko imaš še 101 vprašanje in potem se preko e-maila špilaš ping pong z vsako od zavarovalnic in čakaš, da ti odgovorijo.

Skratka….čeprav vem, da sem vam omenjen članek obljubila že zdavnaj…sedaj res upam, da ga do naslednjega tedna dobite . Ampak kot rečeno, bo pa vseboval res vse potrebne informacije, da se bo lahko vsaj večina izmed vas odločila pri kateri zavarovalnici zavarovati svojega ljubljenčka

Naj se vam danes potem nekako odkupim z še eno za marsikoga uporabno in nujno tematiko »Preventivno slikanje kolkov in komolcev«.

Zakaj smo dali Conorju preventivno slikat kolke in komolce?

Če to bere kakšna ženska, se bo morda našla v mojem zapisu. Se tudi vam redno dogaja, da na svojem psu konstantno nekaj »vidite«? V smislu, da »čudno« hodi, pa da morda kolki niso najbolj okej, pa en dan se ti zdi, da šepa itd… Okej, res je, da sem jaz že v osnovi »mali paničar«, pa ne v smislu, da ful delam noro paniko, ampak, da me je malce strah morebitnih bolezni/poškodb pri Conorju. In posledično se raje preventivno prepričam, da je vse ok.

No prejšnji teden sva eno jutro šla s Conorjem tečt in, ker mi je gospodič v hrib malce čudno tekel, sem si rekla, »Okej, sedaj pa je dovolj…gremo preverit ali so tvoji kolki zdravi«. Pustimo podatek, da me je imel Primož že zdavnaj poln kufer, ker sem na trenutke v kolke psa bulila kot tele v nova vrata .

Ko preprosto slikanje kolkov, ni tako zelo preprosto….

Slikanje kolkov sem jaz jemala kot nekaj kar se naredi »usput« (s potoma). Ampak, ko sem začela malce klicarit po raznih veterinarjih, sem hitro videla, da je zadeva daaaleč od preproste. Sploh, če v zakup vzamemo še finančne stroške .

»Dober dan, svojemu 16 mesečnemu belgijcu bi rada slikala kolke«, sem prijazno povedala enemu izmed veterinarjev po telefonu.

»Za vzrejno dovoljenje, ali preventivno?«, sem dobila odgovor.

Hmm… »Kakšna pa je razlika?«, sem debelo pogledala. No tukaj se je začela »prva komedija«, ker je vsak veterinar povedal malce po svoje. Počasi sem si uspela sestaviti sliko, da gre pri preventivi zgolj za fotkanje kolkov. Za vzrejno dovoljenje, pa se poleg kolkov, naredi še fotkanje komolcev in vzame se kri, za pregled DNK-ja. Razumljivo je slednje precej dražje.

Zelo dobro o celotnem postopku, ko je govora za vzrejno dovoljenje, razložijo v tem zapisu, tukaj. Med drugim boste našli tudi podatek o tem, da je bojda minimalna starost za večino pasem eno leto, oziroma 18 mesecev za določene večje pasme. Žal nikjer nisem točno našla podatka, katere so te pasme. Predvidevam, da pa so to tiste (npr. doga), ki rastejo precej dlje.

Mi smo se odločili zgolj za preventivni pregled

S Primožem si še nisva čisto na jasnem ali bova v prihodnje Conorja tudi parila oz. ne, zato sem se odločila, da nam je trenutno pomembno zgolj ali je s kolki vse v redu.

Dogovorila sem se za termin in se danes ob 15:30 s Conorjem in s kepo v želodcu, ker sem vedela kaj bo sledilo, preslikala pred vrati ambulante. Če koga zanima, kje sva bila. Tokrat smo šli pogledat v veterinarsko bolnico Vipava. Razlog? O njih sem slišala same dobre stvari, dr. Lovrenčiča mi je priporočala znanka, plus pustimo podatek, da so v primerjavi z Ljubljano in Mariborom daaaaleč najcenejši (več o cenah na koncu).

Pridem v ambulanto, povem, da sva naročena za slikanje kolkov in najprej sledi tehtanje. 33,5 kg je pokazalo. Prijazen veterinar mi razloži, da se slikanje opravlja v popolni anesteziji, saj je potrebno, da so mišice zaradi kvalitete slik popolnoma sproščene. Mu odgovorim, da to že vem, pa vendar mu ne pozabim povedat, da je bil Conor nazadnje v anesteziji pred kakšnima dvema mesecema (če te zanima zakaj, več tukaj) in, če zna biti slednje problem? Me pomiri in sledi prva injekcija anestetika. Nato naju odvede v ločen prostor, kjer sva s Conorjem počakala, da bi anestezija prijela.

Hja »malo Morgen«, bi lahko rekli. Belgijca umirit oz. uspavat, je verjetno res problem, ker gospodič se je anesteziji upiral z vsemi štirimi. Že je skoraj zaspal, ko ga je nek šum zmotil in tudi po 15ih minutah, je bil še kar priseben. Pa je sledila še ena doza, tokrat v žilo. Sama sem bila itak cela na trnih, ker me je bilo strah, da bi mi ga kje »predozirali«, ampak sem bila spet pomirjena, da nimam kaj skrbeti.

No v drugo je šlo in Conor je končno zaspal kot klada. Sledilo je slikanje.

Od slikanja kolkov, do dajmo še komolce…

Šele, ko v živo vidiš pozicijo psa med slikanjem, ti postane v nulo jasno, da je anestezija verjetno edina rešitev. Pes mora biti nameščen v točno določeni poziciji, da so slike čim bolj jasne in kvalitetne.

S slikanjem kolkov smo bili gotovi v nekaj minutah in glede na komentar dr. Lavrenčiča, so bojda kolki zelo v redu. »Kaj želite komolce tudi? Imate to za vzrejno?«, me je nato vprašal. Po kratkem premisleku, sem si rekla… »Mah, glede nato, da je že uspavan, pa dajmo še tole in, če se bova odločila v prihodnje za vzrejno, ne bo treba še dajat enkrat anestezije«.

Rečeno, strojeno. Malce sem asistirala pri prekladanju »spečega« Conorja, ampak po circa 5ih minutah smo bili gotovi tudi s komolci.

Sledila je še injekcija za zbujanje in po dobrih 15ih minutah je bil Conor ponovno nekako priseben. Joj bošček kako se mi je smilil, ko je bil celi omotičen in je hodil, kot, da bi padel v sod whiskeya .

Kaj pa stroški?

Za vse skupaj sem plačala 95, 16 €. Torej dve sliki kolkov, in štiri slike komolcev. Bojda, slednje veljajo tudi, če se v prihodnje odločimo za vzrejno dovoljenje. Zgolj treba bo še doplačati stroške za odvzem krvi (za analizo DNK), pa za pošiljanje slik na Veterinarsko zbornico Slovenije. Prav tako pri veterinarju plačaš stroške njihove ocenitve in izdaje potrdila. Bojda naj bi v Vipavi vse skupaj stalo okoli 150 €.

Žal pa so cene, kot sem omenila že zgoraj, po Sloveniji zelo, zelo različne.

Denimo klicala sem dva različna v Ljubljano in enega v Maribor, dobila čisto ločene informacije, sploh pa cene. Pri enem veterinarju v Ljubljani sploh nimajo opcije preventivno slikanje in slikanje za vzrejno, ampak imajo eno ceno 220-230 € (nebi o imenih). Pri drugem, pa je cena za vzrejno okoli 182 €, za preventivno pa okoli dobrih 100 €.

Tudi v Mariboru niso pretirano poceni. Za slikanje kolkov (za vzrejno) boste dali 160 € +  30 € komolci oz. dobrih 100 € za preventivno slikanje.  

Zato, vam res polagam na srce, da se preventivno pozanimate koliko omenjen postopek stane pri vašem veterinarju. Aja pa še to, slikanje žal res mora biti narejeno pod anestezijo. Če vam bo kateri veterinar predlagal, da se lahko morda izognete temu strošku…. Pojdite k drugemu .

Aja za na konec pa še morda tole, zakaj slikati kolke, če pa morda sploh ne bomo šli na vzrejno? Ker je občutek, ko vidiš, da je vse v redu, res dober. Sama raje sedaj dam 100 €, kot pa da bi čez leto ali dve se ugotovilo, da so določeni problemi in bi bili potem stroški x-krat večji

Več o tem kako izgleda kolčna in komolčna displazija na teh izredno koristnih povezavah

• Kolčna displazija
• Komolčna displazija

The post Preventivno slikanje kolkov in komolcev appeared first on Conor's Adventure.

Tako, pa je za nama. Mednarodna pasja razstava Koper, kjer smo se pojavili tudi mi z našo Conor’s Adventure stojnico. Od petka do nedelje nas je bilo moč videt v živo na mednarodni pasji razstavi  v Kopru, Istra Slovenian Summer Dog Show.

Izkušnja je bila naravnost fantastična. Če pustimo ob strani finančen izkupiček, ki je bil mimogrede odličen, je bilo zanimivo prvič v živo predstavljati in prodajati svojo opremo. Sama nisem bila nikoli izredno naklonjena osebni prodaji. Oz. bom rekla, da nimam niti nekih konkretnih izkušenj. Ampak to je bilo nekaj povsem drugega.

Delati zase za svoje podjetje, svojo blagovno znamko je super občutek

Pri svojem prvem delodajalcu, pred šestimi leti sem se prvič srečala s prodajo na sejmih. Vendar sem bila takrat kot popoln začetnik bolj v samem ozadju. Ampak, ko gre za tvoj lasten produkt in blagovno znamko, so občutki, ko cele dneve stojiš na stojnici nekaj povsem drugega .

Pa kakšna muka neki in gledanje na uro . Čeprav je bil urnik razstave precej razvlečen, (prvi del se je začel zgodaj zjutraj ob 7ih in je trajal nekje do 11.30, drugi del pa je trajal od 18ih, pa nekje do 24ih, ali še dlje), je čas tudi med 6 urno pavzo mineval precej hitro.

Prijetno se je bilo pogovarjati z različnimi obiskovalci. Jim predstavljati svojo opremo z magnetno zaponko in vedno znova odgovarjati na vprašanje »Pa ali to res drži?«. Sej vem, ko človek prvič vidi oz. sliši besedo magnetna ovratnica/magnetna zaponka, takoj pomisli, češ za kakšen močan magnet gre. Tudi sama bi zagotovo bila skeptična.

Je pa toliko boljši občutek, ko ti tudi tuji kinologi priznajo, da imaš dober in kvaliteten produkt. En gospod iz Češke je bil celo tako navdušen, da se je po prvem nakupu v petek, v nedeljo vrnil in kupil še eno ovratnico za svojega drugega psa.

Pasje razstave – specifičen a zanimiv svet

Kaj se tiče same razstave, pa lahko iz oči popolnega laika in nekoga, ki je bil na pasji razstavi prvič povem, da je šlo za super dogodek. Zanimivo je v živo srečati različne pasme, ki jih pri nas na cesti ne vidiš. Sama sem se denimo čisto zagledala v tajskega grebenarja in mehiškega golega psa. Morda se bo kdo sploh pri zadnjem zgrozil, češ ženska kaj pa se je s tvojim okusom zgodilo… Ampak verjemite, ko slednjega psa vidiš v živo, celega opicanjenega za razstavo, se preprosto moraš ustavit .

Seveda se ne morem, ko je govora o pasji razstavi izogniti vprašanju o humanosti? Pardon, morda malce premočen izraz, pa vendar, na trenutke, se človek mora vprašat, koliko psi dejansko uživajo v tem, ko se jih na 30 stopinjah fena, češe in šprica z raznoraznimi pripravki za lepšo dlako? Čeprav, ko sem poleg svoje stojnice opazovala majhne York-ije, kako so pridno stali med lepotičenjem, sem dobila občutek, da celo uživajo .  

Kakor koli že, sama se na pasje razstave ne spoznam in težko sodim. Če slednje koristijo razvoju različnih pasem psov in živali pri tem ne trpijo, potem ne vidim na njih nič spornega.

S Primožem sva celo začela razmišljat, da bi se v prihodnje »za finto« s Conorjem udeležila kakšne pasje razstave. Navsezadnje dobiva pes ogromno pohval na račun njegovega izgleda in lepote . Morda pa se dobro odrežemo .

Skratka, da zaključim svoje “vikend poročilo”. Za nama so sicer izredno naporni, pa vendar izjemno lepi dnevi. Upam, da se uspem v prihodnje tudi na blogu več javiti in napisati kakšno prigodo več o naših dogodivščinah s Conorjem in vsem kar se nam dogaja ….

Do naslednjič….

The post Mednarodna pasja razstava Koper appeared first on Conor's Adventure.