Če sodim po zadnjem pozitivnem odzivu (tako iz vidika komentarjev, kot dobrih številk) na moj torkov »comeback«, kjer sem se med drugim dotaknila različnih materialov iz katerih so narejeni pasji povodci, sem si tokrat rekla…»Pa okej, očitno so vam takšne stvari zanimive, zakaj ne bi potem še nekaj besed namenila karabinom?«

Navsezadnje na dan mučenikov, praznik posvečen moškim, »paše« govoriti o bolj močni tematiki , če se lahko tako izrazim….

Karabini za povodce…nočna mora

Slednji so vsaj za moje pojme ena izmed bolj pomembnih komponent, ko je govora o materialu pri pasji opremi, poleg D-rinke na ovratnici. Ampak ok…to je moje subjektivno mnenje .

Zdaj, če grem malce v preteklost, naj omenim zanimivost, da so ravno povodci nama s Primožem naredili daaaleč največ sivih las .

Tisti, ki nas spremljate že od samega začetka veste, da smo jih testirali preko 10 in zgolj eden se je izkazal za dokaj primernega. Čeprav, če bi vedeli ozadje…huh…je bilo kar nekaj prerekanja med nama s Primožem, ali dotičen karabin izbrati, ali pa sploh ne iti ven s povodci.

Zdaj…preden spet začnem dolgovezit, dajmo morda iti kar h konkretnim stvarem. In sicer kaj je nama osebno izredno pomembno, ko je govora o karabinih in na kaj sva pozorna….

Aluminij, cink, nerjaveče jeklo, nikelj, medenina…

Ne glede nato, ali gre za aluminij, jeklo, cink, medenino ali nikelj, se za potrebe industrije oz. v našem primeru karabinov za povodce, vedno uporabljajo zlitine. Zdaj lahko bi se lotila raziskave vsakega materiala posebej (dejansko je bil to moj prvi plan, pa sem hitro videla, da vas morda z lastnostmi enega in drugega ne bom utrujala )….Po drugi strani, pa se mi zdi bolj primerno, da v kratkem povzamem kaj je sploh »finta« različnih materialov in na kaj je fajn biti pozoren.

Ko je govora o moči posamezne zlitine nasploh, je nerjaveče jeklo najmočnejši material, za cinkom aluminijem in nikljem. »Težava« nastopi, ko je govora o teži in kako je material obdelan. Med najlažjimi materiali je definitivno aluminij, vendar tudi vsaka zlitina aluminija ni najbolj primerna.

Ko močneje ni vedno tudi najbolje….

Glede nato, da imamo na svetu preko 350 različnih pasem psov (številke se od strani do strani razlikujejo). Od velikih, do majhnih kužkov, je logično, da je na to raznovrstnost fino pomisliti, ko je govora o primerni opremi. Zdaj za ogromnega Cane Corso verjetno ni problem, če je karabin poleg vzdržljivosti tudi precej težak. Problem nastane, če želimo ta isti karabin uporabit na manjši pasmi.

Na srečo so v preteklosti razvili t.i. letalski aluminij, ki ima zlata vredne lastnosti . Kot že ime pove, je bil razvit za uporabo v letalski in vesoljski tehnologiji. Slednji ni zgolj in samo lahek, vendar je z dodatkom različnih kovin postal tudi izredno močan.

In ker je nam poleg vzdržljivosti karabina pomembna tudi teža, za uporabo na manjših kosmatincih, je izbira letalskega aluminja na prvem mestu. Kljub temu, da so posledično dotični karabini v primerjavi z ostalimi, cenejšimi materiali precej dražji .

Pa še en podatek je tisti, ki je nama izredno, če ne morda na prvo oko skoraj najbolj pomemben! Koliko sile zdrži!! Morda v preteklosti temu nisva dajala toliko pozornosti, ker se nama je zdelo, da vzdržljivost okoli 200kg je preko zadosti…. No danes sva drugačnega mnenja. Nekje imam celo v spominu, da sem na neki tuji strani brala, da je fino, če karabin na povodcu zdrži 5x težo psa. Žal tega članka več ne najdem, tako, da pustimo sedaj ta podatek. Ravno zaradi te zahteve po vzdržljivosti, se spet hitro vrnemo na letalski aluminij. Morda zanimivost….vidite fotografijo spodaj? Daaaleč najbolj vzdržljiv je karabin pod št. 7 (aluminij – več o tem v nadaljevanju), potem mu sledita karabina št. 2 in 6 – oba 400kg + aluminij, nato sledijo 1 (aluminij), 3, 4 in 5 (cinkova zlitina) z dobrimi 200kg…. Zanimivo ali ?

Karabini različnih oblik in vrst….pa kakšno zapiranje je bolje?

Če mislite, da je material zoprna stvar, pri iskanju primernega karabina…haha…verjemite, ko začneš gledati podatke o vzdržljivosti in kako se različni karabini med seboj odpirajo/zapirajo…Ja takrat se šele začne prava komedija.

Najbolj pogosti, ko govorimo o zapiranju so karabini pod številko 3, 4 in 5. Nama osebno takšen način zapiranja ni všeč. Zadeva funkcionira na vzmet in ko se v karabinu nabere umazanija, slednji nekega dne pač neha delat.

Potem poznamo tudi podobne kot so na fotografiji 6, s tako imenovanim varovalom, vendar da se mora slednji za pribl., 90stopinj zarotirat (iskreno ne vem kako naj razložim ). Tudi takšen način zapiranja nama ni bil všeč. Na trenutke sva se kar namučila, da sva ga sploh lahko zaprla/odprla. Res pa je, da iz vidika varnosti omenjen način ni slab in predvidevam, da skoraj ni možnosti, da bi se le-ta odprl.  

Prav tako je pri samem odpiranju karabina treba biti pozoren za koliko (kako široko) se sploh lahko odpre? Se spomnim, da sva imela na začetku kar nekaj težav s tem, saj sva že mislila, da sva našla primeren karabin, nakar sva pri testiranju ugotovila, da si pred večjih D-rinkah zatika, torej ni bil primeren….

Zakaj smo nekaj mesecev nazaj zamenjali vse karabine?

Kot rečeno…po lanskem testiranju povprek in počez, sva se na koncu odločila za tega pod številko 1. Ampak žal sva kaj hitro po nekaj mesecih prodaje ugotovila, da ni v redu, saj je bilo kar nekaj pripomb na praktičnost odpiranja/zapiranja.

Kaj ti koristi še tako »hud« in oh in sploh lahek ter močan karabin, če se lastniku kužkov namatrajo, ko ga morajo odpeti .

Na srečo sva potem lani julija odkrila te, ki jih imamo še danes (številka 2). Poleg tega, da so še močnejši (zdržijo silo 400kg), je samo odpiranje, če gre soditi po komentarjih uporabnikov boljše in hitrejše.

Zdaj, vedno se bo verjetno našel kdo, ki bo pogrešal dodatno varovalo (pred morebitnim – bog ne daj odpenjanjem), ali še hitrejši način odpenjanja….No za takšne…pa je rešitev zgolj ena

Kong Frog karabin – kralj med vsemi karabini

Jaz mu rečem kar The One and Only . Osebno ga obožujem, tako kot pri ovratnicah obožujem od Austria Alpine Cobro, tako med karabini obožujem Kong Frog. Zakaj? Ker je verjetno (nisem zdaj šla res delat dr. disertacije iz tega ) skoraj edini na svetu, ki je 99% varen, in zanesljiv, da pa RES ne bo popustil. Čeprav je na pogleda precej velik, je težki zgolj 50g (naš klasičen karabin ima 18g) in zdrži kar 2.500 kg! Edina njegova pomanjkljivost je, da nima t.i. vrtavke, ki je pri karabinih za povodce dostikrat kar nujna (odvisna od želje lastnika). Pa na žalost je tudi izredno drag, saj zgolj karabin stane slabih 25 €! Ampak, če ima kdo željo, mu povodec s Kong Frog karabinom z veseljem naredimo…čeprav slednjega ni nikjer zapisanega na naši spletni strani. Zaradi specifike (cena) le-tega delamo izključno po naročilu ….

Tako kot smo pred dnevi spoznali, da je ohoho možnosti, ko je govora o gurtnah, ni nič »lažjega« v svetu karabinov. Vseeno pa je treba ponovno poudariti tudi ta vidik, da poleg primerne gurtne in čim bolj varnega, močnega oz. vzdržljivega karabina, je nujno treba biti pozoren tudi na same šive. Torej kako je povodec sploh zašit, narejen….ampak morda bolje, da to temo odpremo kdaj drugič

Do takrat pa, kot sem poudarila že večkrat, dajte biti pozorni kakšen material izberete. In ne nismo zgolj mi edina rešitev, kar nekaj (tudi slovenskih) proizvajalcev vedno več da na uporabo primernih in tudi potencialno varnih komponent…samo vzeti si je treba čas, da se prebere droben tisk…

Do naslednjič, stay safe

Viri:

• How many dog breeds are there in the world?
• ALUMINIUM VS. STAINLESS STEEL: WHAT ARE THE MAIN DIFFERENCES?
• The Difference Between Aluminum, Magnesium and Zinc Alloys
• Aluminijeve zlitine

The post Dan mučenikov in izbira pravega karabina appeared first on Conor's Adventure.

Pismo….kar sram me je, da si že tako dolgo nisem vzela časa in napisala kakšen blog zapis, ali celo dva. Več kot dva meseca. Iskreno…pojma nimam kam so šli dnevi, tedni, odkar smo bili na začetku januarja vsi trije (jap tudi Conor ) na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (več o tem tukaj).

Reševanje težav s ščitnico…

V tem času se je zgodilo res ogromno stvari… Večinoma so dogodki vezani na podjetje, ki iskreno sej ne vem koliko bi vas res zanimalo. Na eni strani gre za mešanico dobrih stvari, pozitivnega stresa (beri rast podjetja), če se lahko tako izrazim, kot tudi melanholije in reševanja težav s ščitnico .

Vsi tisti, ki nas redno spremljate veste, da sem imela v preteklosti nore probleme s pretiranim delovanjem… Verjetno je tudi slednje razlog, da tako dolgo nisem pisala bloga. Po norem novembru in decembru (hvala za vso podporo z nakupi), sem bila primorana se umiriti in začeti delati manj. Morda navzven slednje ni izgledalo, ampak delala sem tudi 50% manj…. Od svoje zdravnice sem bila namreč opozorjena, da mi v nasprotnem primeru grozi izguba(odvzem) ščitnice.

No…da ne nakladam sedaj preveč o tem, kaj je bilo. Danes sem bolj kot ne ok. Utrujenost je izvenela, fokus in koncentracija sta se več kot očitno vrnila…Pismo tudi sedaj, ko pišem, mi je morda celo res žal, da nisem počela tega že prej . Morda sem podzavestno želela s tem blog zapisom, ker je danes naš dan, nas žensk , nekako opozoriti na vse dame, punce tam zunaj, da naj pazijo nase in na svoje zdravje . Sej vem…dokler tega ne skusiš, ti lahko 100 Einsteinov pametuje (vsaj jaz sem taka – idiot, ki mora vse skusit na svoji koži ), pa jih ne boš poslušala. Se mi zdi, da je nehote ravno vpliv zgodovine in odnos do žensk, nekako povezan s tem, da se hočemo na trenutke toliko dokazovati, delati in posledično pozabimo nase…Ne, vem, razmišljam na glas.

Oh ti povodci….

Ena izmed morda bolj pomembnih stvari, ki se je zgodila v zadnjih mesecih je tudi t.i. POSODOBITEV vseh naših povodcev in razširitev ponudbe z novimi, ožjimi povodci in usnjenimi.

Kot »posodobitev« mislim, da smo uradno zamenjali čisto vse karabine in prešli na nove, boljše. Čeprav slednje uporabljamo že nekje od julija….Smo pazi to, šele sedaj o tem tudi uradno spregovorili in jih fotografirali ter posledično v spletni trgovini zamenjali fotografije. Ja…vem, telički pač . Namesto, da bi se z eno boljšo stvarjo/komponento pohvalili takoj, smo mi pač čakali dobrega pol leta. Če ne drugega, danes vsaj vemo, da so ti novi karabini res TOP. Ampak o samih karabinih, bom pisala kdaj drugič.  

Danes bi morda rada par besed namenila izdelavi naših povodcev in uporabi materialov. Sploh pa razlagi, kakšen material uporabljamo in zakaj.

Kaj je bolje? Nylon, Poliester ali Polipropilen in zakaj?

Na trgu obstaja ohoho vrst materiala, ampak če posplošimo, ko je govora o nabavi različnih gurtn, so slednje lahko iz polipropilena, poliestra in nylona. Morda se zdaj sprašuješ, zakaj bi tebe moglo to zanimat in kaj zdaj jaz tukaj nekaj kompliciram…ampak verjemi, ko je govora o občutku v roki, teži povodca, sploh pa zanesljivosti, ko je slednji moker ali star nekaj let…se hitro opazi razlika .

NYLON – povodci iz nylona so običajno precej redki, saj je gurtna izredno draga. Nylon se običajno uporablja v alpinizmu in v navtiki, saj so vrvi iz nylona izredno prožne, zdržijo visoke sile in sunke. Ena izmed zanimivosti o nylonu, da se lahko raztegne tudi za 25-30 % preden bo vrv počila – dosti je tukaj odvisno tudi od samega tkanja/pletenja vrvi oz. gurtne. Glede na meritve, naj bi bil nylon nekje 10 % bolj vzdržljiv od poliestra. Je tudi precej dobro UV odporen (vendar ne toliko kot poliester), slabša lastnost nylona je tudi v tem, da ne plava in izgubi na moči, ko je moker.

POLIESTER – je generalno gledano najbolj priljubljen material, sploh ko je govora o odpornosti na poškodbe in UV svetlobo. Je tudi izredno močan, tudi, ko je moker in v primerjavi z nylonom plava na vodi, vendar pa žal ni prožen oz. raztegljiv.

POLYPROPILEN – je v primerjavi s prvima dvema najcenejši, najmanj vzdržljiv in najmanj odporen. Izvrstno plava na vodi in je bolj raztegljiv kot poliester. Na trgu je moč dobiti tudi »izboljšano« verzijo polipropilena, ki je posledično precej bolj obstojna in močnejša ter še vedno izvrstno plava na vodi.

Kakšen material povodcev uporabljamo mi?

Kot nas marsikdo od vas verjetno že precej dobro pozna, sva s Primožem mahnjena na kakovost. Ampak, ne…žal pri nas ne uporabljamo nylona. Oz. uporabljamo ga zgolj za en povodec, ki je narejen po meri, kjer se uporabi tudi poseben karabin Kong Frog.

Zakaj ne uporabljamo nylona? Ja ker ga ni za dobit in ja, ker je svinjsko drag. Mislim z lahkoto dobiva črne in vojaške barve nylona, to pa je tudi vse.

Pri nas so praktično čisto vsi povodci iz poliestra oz. tubularnega/cevastega poliestra. Če dobro pogledate fotko vidite, da je gurtna dvojna, še močnejša in s slednjo lahko vlečete tudi avto.

Zakaj uporabljamo cevast poliester? Prvič, ker je gurtna posledično malce debelejša in je na otip prijetnejša, ne reže v roko/dlan in seveda ker je zadeva še močnejša.

Tako, vsi tisti, ki že imate naše povodce in ste se do sedaj spraševali zakaj so na otip drugačni (mimogrede polipropilen je v pasji industriji najbolj pogost material) od drugih, no evo…Sedaj veste odgovor

Za tiste druge, ki pa naših povodcev še nimate, pa zgolj nasvet, če pri nakupu oblačil zase in pogledate na sestavo materiala za svoja oblačila, dajte pogledat tudi na sestavo ko gre za povodce. Navsezadnje gre za vaše dlani/roke in povezavo z vašim kosmatincem .

Ker pa pri povodcih ni vse zgolj v materialu, ampak je še več v samem šivu in karabinu, pa v petek govorimo o tem…

VIRI:

• Nylon vs. Polyester vs. Polypropylen
• Why choose nylon, polypropylen or polyester webbing?

The post Vrnitev h blogu in kakšen povodec izbrati? appeared first on Conor's Adventure.

Tisti, ki nas spremljate že dolgo, ste verjetno v zadnjih mesecih opazili, da tale blog več ni to kar je bil na začetku. Roko na srcu…slednji je nastal bolj kot ne z enim namenom… Pisati, govoriti o vzgoji najinega belgijskega ovčarja, malinois, skozi oči popolnega začetnika.

Danes je Conor star 2 leti in nekaj mesecev, kar pomeni, da je odrasel samec. In posledično se je tudi slednji blog nekako izpel. Res je, da sem po ideji o ustanovitvi znamke Conor’s Adventure ogromno pisala tudi o razvoju znamke, produktov, materialih, o takšnih in drugačnih podjetniških problemih… Ampak vedno sem nekako želela, da je rdeča nit vsebine tega bloga psi, izkušnje, novo znanje.

Odkar pomnim sem želela ljudem pomagati skozi izobraževanje, jim navsezadnje v tem norem svetu prihraniti nekaj časa. Da ne bodo rabili oni iskati informacij po spletu, temveč sem to naredila že jaz.

Ampak enkrat prideš do točke, ko vidiš, da nimaš več ničesar za povedat…

Ideja o svojem podcastu in glas je treba dati stroki

Sama sem, kot že rečeno želela, da so moji blogi mešanica poučne in doživljajske vsebine. Veš ono, da ni kar nekaj. Da se ti ne zgodi, da ko prebereš nek članek, imaš občutek, da ti je nekdo »ukradel čas«. In, ker sem v zadnjih letih obdelala kar nekaj pasjih tematik, mi je počasi začelo zmanjkovati tem. Sama namreč nisem ne kinolog, ne veterinar… Tudi po izobrazbi nisem ne farmacevt, dr.medicine..pač kar koli, kar bi mi omogočalo okvirno lažje dojemanje določenih strokovnih vsebin, če se razumemo .

Sem pač nekdo, ki ga vse povezano s psi izredno zanima. In, če želi takšen »laik«, dati od sebe neko poučno vsebino, si verjetno misliš, da to trajaaa.

In tako se je že lani februarja rodila ideja o podcastu. Preprosto sem rekla, dajmo stroki, ljudem v pasjem svetu, ki imajo res ogromno znanja in je teh v Sloveniji OGROMNO…dajmo jim glas.

Kako se je rodil podcast Conor brez cenzure?

Šele sedaj, ko to pišem sem se spomnila, da je naš podcast že skoraj lani poleti ugledal luč sveta, ko sva imela mentorja Roka Stariča (sej veš najboljši peanut butter v Sloveniji ). On naju je s Primožem precej »brcal« naprej, češ fuul dobra ideja, dajmo skup posnet itd.. Ampak, ko si na začetku imaš glavo na 100 koncih, organizacija je tudi bolj tako-tako, pa je šla ideja o podcastu mimo.

No letos pomladi (ne spomnim se točno kdaj, vem sam, da je bilo pod tušem….tako kot vse dobre ideje pri meni pridejo pod tušem ), sem dobila noro idejo o precej drugačni strukturi podcasta, kot smo to običajno vajeni. Namesto tedenskih (različnih) tem, sem si rekla, dajmo narediti mesečno temo in jo razdelati na različne segmente.

Šla sem v akcijo, omenjeno zamisel povprašala vas sledilce na našem Instagramu in dobila izredno lep, pozitiven odziv.

Nato je trajalo še nekaj mesecev, da smo vse skupaj prenesli v prakso. Pa da najdeš prvega, drugega, tretjega gosta itd…

Dan, ko je naš podcast ugledal luč sveta in simbolen konec bloga

In tako se je zgodilo, ta teden v sredo 29.7. 2022, dve leti kasneje (bila je sobota 27.6.2020), ko sva dobila idejo za ime znamke Conor’s Adventure in Komplet Aktivno s psom…. Je luč sveta ugledal naš podcast Conor brez cenzure in posledično je šla ven prva epizoda.

Zdaj tisti, ki ste jo že poslušali, hvala. Kot hvala vsem za res fantastične odzive. Iskreno nisva to niti najmanj pričakovala, ker eno je znati (upam), da dokaj dobro pisat, drugič je posneti podcast dolg 1uro, ki ga bodo ljudje (po možnosti) do konca poslušali.

Tukaj na tem mestu sedaj niti nebi sedaj več nič govorila o podcastu, saj če te zanima, klikni sem in ga poslušaj.

Najdeš, ga tudi na platformi Spotify, tukaj in platformi Apple podcast tukaj.

Želim zgolj povedat, da se za nedoločen čas od blogov poslavljam. Kar sem imela za povedat sem povedala. V prihodnje se bom tako poskusila bolj posvečat izobraževanju, osveščanju javnosti o določenih pasjih problematikah (ki jih je »na žalost« dandanes ogromno) skozi podcast. Kot nasploh izobraževanju, skozi nek drug kanal.

Na tem mestu, pa bi se vam rada z vsem srcem, dušo…ČISTO vsakemu posebej zahvalila, za vse prebrane bloge .

Res neverjetni ste koliko se vas je nabralo… in se poslušamo  

25mm magnetna pasja ovratnica

31.90€

The post Vsega je enkrat konec in podcast Conor brez cenzure appeared first on Conor's Adventure.

Danes je za nami res poseben dan. Conor je upihnil svoj drugi rojstni dan in mi smo dočakali prvega. Za nami je noro leto. Nekako sem upala, da ko bom pisala tale blog, bodo besede kar letele iz mene… Veš ono, ko si poln občutkov, čustev, doživetij, vsega…in bi rad zlil na papir kar se da res udarne besede. Pa ne gre. Trenutno se počutim, kot kak star motor, ki so ga pozabili naoljit in malce škrta .

Skratka…za nami je leto vzponov, padcev, sploh pa ogromnih lekcij. Pismo eno leto smo že na trgu. Pravijo, da je prvo leto ključno…oz. spet drugi pravijo, da je ključnih 3-5 let. Iskreno sej ne vem kaj je bolj prav. Verjetno je vsako leto boj za sebe. Sploh glede na trenutne »rokenrol« čase.

Od pričakovanj….

Ko se danes spominjam lanskega 7.aprila, se kar primem za glavo. Tisti dan je bil bolj podoben kakšnemu prostemu padu v Gardalandu. Če bi se vam sanjalo, kaj se je vse dogajalo v ozadju. Sploh naslednje dni.

Imela sva ogromno zalogo, saj sva bila prepričana, da bo prvi dan vsaj 10 NAROČIL….

Glede na vaše odzive, pričakovanja, komentarje, kdaj bo začetek prodaje…je bilo to ja LOGIČNO

Bila sva prepričana, da je najina največja naloga “zgolj začeti prodajat”..in odpreti trgovino,…ker sej ljudje so nas skozi blog in zgodbo že poznali

Sploh pa sva bila PREPRIČANA, da bo potem šlo kar vse SAMO OD SEBE…saj VSI komaj čakate, da kupite in preizkusite našo opremo

…do realnega stanja

Verjetno si lahko mislite, da je dejansko stanje bilo daaaleč od pričakovanega. Veš ono, ko padeš na realna tla, koliko si dolg in širok.

Prvi dan smo prejeli zgolj ENO naročilo, v celotnem tednu jih je bilo potem morda slabih deset. Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje počutila tako slabo in razočarano kot takrat.

Če me kdo danes vpraša, kaj je bila najina največja šola, ne v smislu »faila«, kaj sva zasrala finančno, ampak tak iz vidika poslovnih potez, odločitev, pričakovanj…Bi definitivno izpostavila pričakovanja ob odprtju naše spletne trgovine.

Moja pričakovanja so bila izredno visoko leteča in posledično sem se tiste dni počutila katastrofalno. Motivacija je padla praktično na nulo. Ne razumeš zakaj za boga ljudje nočejo kupit, če pa je bilo iz njihove strani tooolikšno navdušenje .

Počasi se daleč pride…

Pravijo, da pogumne spremlja sreča. Ali kako že gre tisti rek. Na srečo je tiste dni oz. kar tedne Primož »gonil« t.i. motivacijski motor. Pričeli so prihajat prvi izredno pozitivni feedbacki, pa kar nekaj znancev iz podjetniških vod me je »mirilo« češ, »Počasi, ljudje vas morajo spoznat. Začet resnično zaupat v vašo znamko, produkte.«

Pa je prišel maj in počasi se je začela tako težko pričakovana kepa postopoma valiti. Najprej nas je »odkril« novinar iz znanega slovenskega časnika, ki je o nas napisal res ogromen članek, pa dobili smo povabilo iz Radia Koper, pa zgodil se je Svet na Kanalu A, pa članstvo v Primorskem Tehnološkem Parku…O nas se je pisalo še v nekaj manjših medijih.

Ravno omenjenemu novinarju se danes lahko zahvalim…da je v moji glavi nekako »sprožil« ponoven klik, da sem se motivacijsko nekako »sestavila« in začela motor Conor’s Adventure tudi jaz gnati naprej.

Kaj se dogaja v ozadju »skrbno« načrtovanih marketinških zgodb

Marsikdo nam je že takrat rekel… »Wau….vi imate vse tako v nulo splanirano, vsako marketinško kampanjo«… . Še danes dobivam iste komentarje, češ, kako smo povsod vidni, kako imamo vse lepo načrtovano.

Morda bo kakšnemu podjetniku »naša skrivnost« (ki to v resnici ni ) prišla izjemno prav. Vse kaj vidite iz vidika marketinga, FB/IG, sedaj občasno še tudi TIK TOK (da tudi na TIK TOK-u smo) objav.

To je vse narejeno na totalen feeling in vse sproti. Čeprav danes celi marketinški svet uči »planiraj si objave«. Si jaz tega ne počnem. Zakaj? Ne vem.. Na trenutke se mi ne ljubi, niti si ne vzamem časa.

Če odštejemo dogodke ob lansiranju določenih novih produktov, ki dejansko so splanirani v naprej (logično, saj je treba prej vse pofotkat)…vse ostale objave nastanejo iz danes na jutri. Oz. najbolj pogosto večer prej pod tušem

Pa to mislim resno. Če meni vzameš pravico do dolgega tuširanja, verjetno lahko Conor’s Adventure kar zapremo, ker bom ob glaven »vir kreativnosti«. Praktično tri četrtine FB/IG objav in idej zanje nastane pod tušem.

Conor, stranke in hvaležnost (mi2) ter čas zase…

Če me danes kdo vpraša, kaj bi vsakemu svetovala na začetku…bi slednji odgovor definitivno bil… »Manj pričakuj in bodi bolj hvaležen…poleg vztrajnosti in delavnosti seveda«. Okej…s hvaležnostjo, sploh ko gre za vas stranke, sama nimam težav. Že cel čas kot pokvarjena plošča poudarjam, da so naše stranke najboljše. In kako sem vam hvaležna za vso vašo podporo, nakupe, da nas spremljate.

Ko gre za najin odnos s Primožem, sploh pa za pričakovanja in da si vzameva čas tudi zase…. No tukaj pa bo še treba dosti narediti.  

Sploh, ko je govora o času zase. Ne vem, če ste brali tale intervju, ki je bil objavljen ne dolgo časa nazaj na spletni platformi navdihni.me. Morda ena izmed želj za bodoče leto, da poleg (logičnega) se truditi z napredkom, razvojem, izboljšavami pri celotnem asortimentu Conor’s Adventure, poskrbeti tudi zase in si malce več vzeti tudi časa zase .

Cilji, vizija za prihodnost?

Tukaj…bom pa res izredno kratka. Bolj zato, ker se mi je že večkrat nehote zgodilo, da sem kaj omenila, celo obljubila…ampak slednjega nismo mogli izpolniti. Pač zgodi se »življenje« oz. dan ima zgolj 24 ur in vsega preprosto ne zmoremo.

 Ampak… kot je že jasno, letos prihaja oprsnica. Kdaj, tega vam žal še ne morem zaupat. Prav tako je v planu, da se z oprsnico zgodi še nekaj večjega. Slednje je vse odvisno od finančnega vidika, ampak če denar bo…bomo naredili nekaj česar pri nas še ni bilo (tako, da pridno nakupujte )

 Prav tako je v planu »nadomestek za blog« – tudi tukaj več ne morem povedat

Kaj se tiče novih barv ovratnic, jaa prihajata oranžna in zelena, oz. slednje je celo možno že naročiti (imamo na zalogi – tako, da če kdo želi, naj piše, mu pošljem fotke barv), ampak še je treba narediti nekaj zaključnih uradnih fotografij, za spletno trgovino.

V planu je razvoj tudi profesionalne opreme za delovne pse, ampak kaj več pa kdaj drugič

…in seveda kaj je logično, postati najbolj zaželena slovenska pasja blagovna znamka pri nas, sej bi rekla najboljša, samo to je izredno relativno

Naj morda tale izredno mini povzetek zaključim s stavkom, ki sem ga enkrat slišala (od ne vem več koga)…Več kot daješ, več dobiš. In to je v našem primeru še kako res. Samo nase ne smeš pozabiti

The post 1 Leto vzponov in padcev ter Conor 2 leti appeared first on Conor's Adventure.

Dolgo časa sem premišljevala, kako na najboljši način strniti vse misli in doživetja, ki smo jih vsi trije s Conorjem doživeli zadnje štiri dni. Ali naj organizirava FB Live in poveva v živo celotno doživetje? Ali naj preprosto napišem blog, ki sej vemo…mi je precej bolj domač …

Pa sem se (logično) odločila za blog. Morda za začetek, tisti, ki totalno nimate pojma o čem sploh govorim, pa zakaj angleški naslov in kdo zaboga je neki K9-Tactical Family itd.. Morda dajmo za začetek razložit, zakaj je vse skupaj res izjemno wau. In zakaj tudi po štirih dneh vsega še nekako ne dojamem najbolj….

Kdo je dejansko dal tisto piko na I, da sva se odločila za nakup Conorja?

Še preden se je Conor sploh skotil, sva s Primožem na dolgo in široko razgrabljala, ali za prvega psa vzeti belgijca »malino«. Zavedala sva se odgovornosti, sploh pa »težavnosti« pasme. No pa sva naletela na ta IG profil Tactical K9 Family in obnemela. Še danes se živo spomnim dneva enkrat zjutraj, ko sem 2uri strmela v njegov profil in požirala, objavo za objavo (Michael mimogrede poleg fotk/videov objavlja tudi izjemno poučno vsebino). Logično sem bila fascinirana nad njegovim Aresom in načinom kako šola Atheno. Spomnim se, da sem nato Primožu rekla »Ajde greva v nakup belgijca, bomo že nekako, ti psi so res neverjetni, kaj jih lahko naučiš«.

Danes vem, da je bilo moje razmišljanje malce »mimo«, pa vendar sva se še preden je Conor zakorakal v najin dom, o pasmi in o tem kakšnega razbojnika lahko pričakujeva, konkretno pozanimala. (Če koga na tem mestu zanima več, naj gre brat tiste prve bloge iz junija 2020 )

Kako se je vse skupaj začelo…

Med vzgojo in odraščanjem Conorja, sem bolj kot ne redno spremljala omenjen profil. Vse do trenutka, ko sem dva meseca nazaj Michaela povprašala glede Aresa in njegove želje po delu. Začela sva se pogovarjat, nakar me tip vpraša nekaj o držalu za Puller (v tistem času smo ravno lansirali omenjen produkt). Mu povem kaj počnemo, nakar kar sam povpraša, po morebitnem sodelovanju. Pa da bi se lahko slišali, ker sam išče nekoga, ki bi mu delal pasjo opremo.

Občutek, kot ti nekdo, ki je v svetu belgijcev, taktične opreme izredno znan in ima preko 190.000 sledilcev, ponudi morebitno sodelovanje…. Priznam to se težko opiše. Sploh, če ti je povrhu še neke vrste vzornik.

Vse skupaj ni trajalo pretirano dolgo, da smo se zmenili za srečanje v živo. Dogovorili smo se, da pridemo vsi trije k njemu v Kassel.

Kassel in kako izgleda življenje Tactical K9 Family?

Michael in njegova družina so izredno gostoljubni….iskreno nisva pričakovala, da bomo preživeli praktično vse dneve skupaj. Začelo se je v petek s pivom in končalo v nedeljo z večerjo. Vmes smo šli enkrat na sprehod, pa naredili smo mini trening, kjer sva s Conorjem bila asistenta pri »navajanju Athene na druge pse«.  Največ vprašanj, ki sem jih dobila od vas tekom vikenda, ko sem objavila nekaj Storyev, kakšen je on, sploh pa kako izgleda ozadje treningov, če je tudi vse tako perfektno?

Ne, ni. Tudi Ares in Athena včasih ne ubogata takoj na vsako besedo, naredita vajo malce drugače itd. Athena denimo ima probleme z drugimi psi, zahvaljujoč slabim izkušnjam, v preteklosti , slednje je Michael že večkrat tudi omenila na svojem profilu tako, da ni nobena skrivnost.

Če živiš v mestu, kot Michael si malce omejen, ko gre za sprehajanje/treniranje psa in posledično to narediš v bližnjem parku. Žal dotični ljudje tega ne razumejo in puščajo svoje pse spuščene. Ne boste verjeli celo midva s Primožem sva to doživela. Iskreno ne vem kdaj sem videla toliko spuščenih psov, kot v nedeljo v mestnem parku Kassla.

Michael kot oseba, je res super, sploh njegov feeling za pse je res wau. Izjemno poudarja odnos, sodelovanje, spoštovanje med psom in vodnikom….kar sem sama na žalost zgruntala šele nekaj mesecev nazaj. Tudi Ares in Athena, sta čudovita psa, sploh Aresa, bi z veseljem vzela s seboj, ker je super kuža .

Kaj pa bussines in sodelovanje?

Upam, da me nimate že poln kufer, ker še kar nisem prišla do bistva, češ ali smo se kaj zmenili ? Ja dejansko smo se. Michael nama je pokazal svojo opremo, povedal kaj si želi, kaj išče, kaj mu je pri opremi izredno pomembno. Epilog vsega je, da bomo skupaj verjetno razvili čisto novo taktično ovratnico. Načeloma sem itak presrečna, ampak…glede na moj karakter, žal ne morem še odpirat šampanjca.

Prvič odkar imamo Conor’s Adventure me je res strah, me noro skrbi. Prvo kot prvo, zaradi odgovornosti do njega, sploh pa ali nam bo res uspelo odkriti/razviti nekaj novega. Navsezadnje tukaj več ne gre za slovenski trg, temveč za globalni. In medtem, ko naše ljube stranke v Sloveniji kdaj razumejo tudi kakšen kiks in vidijo ozadje, kako se noro trudiva….je zgodba na globalnem parketu povsem drugačna.

Kakšni so sedaj plani za prihodnost, se je kaj spremenilo?

Načeloma ne…. Priznam, da me nehote malce skrbi kako bomo vse skupaj zmogli. Bolj iz vidika zdravja…tega še vam nisem omenila, pa se mi zdi morda prav da veste, da se že par tednov zdravim zaradi težav s ščitnico, ki so se mi spet pojavile (kako je bilo prvič več tukaj).

Posledično vsega ne zmorem (denimo prejšnji teden sem vam obljubila, da bomo pekli pasje piškote, pa darilne bone bi mogla že zdavnaj dati na splet itd…) Tega ne omenjam zato, ker bi rada, da se vam smilim (bog ne daj), temveč, da morda razumete, da tudi pri nama ni vse tak perfektno in se na trenutke stvari precej lomijo, zaradi česar kdaj komu odpišem šele čez par dni.

Kaj se tiče planov pa je tako. Od jutri naprej, čisto VSAK, ki pri nas kar koli naroči prejme GRATIS CUFO. Prav tako upam, da bom uspela speči kakšno rundo pasjih keksov, objavim recept Kot tudi, da bodo končno darilni boni na voljo na naši spletni strani…

Boste pa vse tako sproti izvedeli

Preden dokončno zaključim, še enkrat HVALA, da si prebral vso to dolgo klobaso, sploh pa ponovno HVALA, ker nas spremljaš, bereš, podpiraš…si z nami v vsaki situaciji. Veš šele, ko dosežeš velike stvari, se spomniš na slabe čase, trenutke…in kdo je bil takrat ob tebi, ki je verjel vate .

In, kot mi je pred dnevi zaželela ena stranka »Upam, da vas nikoli ne potegne na pot lahkega zaslužka in da ostanete zvesti sami sebi«… morda bi jaz k temu dodala še zgolj to, zvest moraš ostat tudi svojim strankam .

The post Tactical K9 Family and the best is yet to come…. appeared first on Conor's Adventure.

Če se le da nisem človek, ki javno pljuva po nekom. Večkrat me je že imelo, da bi ob kakšnem čudnem dogodku, svojo jezo, razočaranje zlila po Facebooku. No tokrat, pa imam vsega dovolj.

Govora je o pasji opremi o tem, kaj se danes prodaja na trgu, sploh in predvsem pa o TEM, da danes dela pasjo opremo (beri ovratnice in povodce), že čisto vsak, ki ima doma psa ter 5 min časa. Načeloma ni s tem nič narobe, če bi se dotični zavedal, da prodaja opremo lastnikom PSOV. Ja psov, to je živo bitje, lahko je majhno, ali pa zelo zelo veliko, kar pomeni, da je tudi precej močno. In slednje bitje je ŽIVO bitje, marsikomu predstavlja družinskega člana, praktično otroka. In da se le-temu kaj zgodi, je štala. Je jok in stok, je za marsikoga konec sveta.

Štekamo kaj hočem povedat? Kot poudarjam, že odkar obstajamo. Hudiča, mi, ki delamo opremo nosimo odgovornost. VELIKO ODGOVORNOST. Pustimo sedaj tukaj denar, da pač nekoga »nategneš« za 20, 30€, ko mu prodaš slabo opremo, in karabin na povodcu, ali D-rinka na ovratnici pač poči. Hudiča, se zavedate da gre pes lahko pod avto. In pogine?? Ker je nekdo pač rekel »daj bom jaz tudi delal povodce in ovratnice, to je business« ter ni naredil domače naloge – beri raziskava materiala, kaj je ok in kaj ne??!!

Morda da malce razjasnim celotno zadevo, zakaj sem tako »penasta«. Vsaj 1x tedensko, dobimo stranko, ki je popolnoma obupana nad kakovostjo pasjo opreme.

Kaj nam povedo stranke?

V soboto, na tečaju prve pomoči, ko sva s Primožem tudi predstavila našo opremo. Pride do mene stranka, me vpraša, kje sem dobila naš Kong Frog povodec (karabin za povodec, ki je za moje pojme edini res 100% ziher + to delamo izključno po naročilu)? Ji odgovorim, da to mi delamo, ji povem ceno, da je žal precej visoka (od 50€ naprej), pa mi reče…«Ehh sej to pa ni tako zelo drago, jaz sem dala 50€ za povodec, ki se mi je že parkrat odprl«…Pogledam jo kot da je iz lune padla. Resnoo??? 50 € za povodec, ki te je že parkrat pustil na cedilu. Ljudje božji, pa kaj vi se zajebavate?

Pol včeraj, me kliče stranka, cela histerična, da ji je psica, belgijka potegnila povodec in je karabin odletel. Da naj ji nujno pošljem naš povodec. Mi pošlje fotko, ja valda, karabin je preprosto odletel, se odlomil. Si mislim..okej, sej se zgodi, mogoče bi s tudi nam lahko zgodilo. Pa sej vemo mogoče utrujen material itd.

Pika na I vsemu, in razlog, zakaj sem čisto znorela in šla napisat tale blog. Pa je naša redna stranka danes zjutraj. Ko sem sprva mislila, da me bo kap. Mi pošlje fotko D-rinke – popolnoma odlomljene + zraven besedilo, kako je skoraj izgubila svojo psico, ker ji je šla na cesto. V vsej paniki, strahu, zgroženosti, kaj se nam je zgodilo, valda nisem opazila, da D-rinka ni naša. V svoji glavi sem že videla, kako sva s Primožem zajebala na celi črti, kako je možno da D-rinka, ki naj bi držala 255kg lahko poči.

No stranka me je pomirila, da ni naša, ampak da jo je strah, sedaj uporabljat isto oprsnico na drugi psici. Resno?? Tja smo prišli?

Kaj hočem povedat je, dragi naši konkurenti, da dajte se malce zamislit, kakšen material uporabljate!

Popolnoma mi je jasno, da se lahko zadeva »pač zgodi« (sicer upam, da se to ne zgodi ob cesti), ampak mi je jasno, da je material lahko utrujen, nanj lahko vpliva 100 faktorjev, ali pa je od 1000 kakovostnih D-rink, ravno 1001 imela neke mikro poškodbe in ravno ti si naletel na njo.

Vseeno pa bodite fer in dajte povedat, iz česa je material, koliko zdrži, sploh pa če uporabljate varjene D-rinke, če jih. Prvo kot prvo, se tega ne vidi, drugo kot drugo, pa bodite vsaj fer no. Dajte ljudem priložnost da se sami odločijo ali bodo to kupili ali ne. Sama bi varjene D-rinke tako prepovedala, oz. naj jih uporabljajo lastniki malih psov. Ker so za moje pojme izredno nevarne.

In prosim ne zavajajte da uporabljate ne vem kakšne šive in ne vem kaj še vse. Ker EDINI res varni šiv je VARNOSTNI šiv. Ampak, za to moraš imeti poseben šivalni stroj, ki stane od 5000 € naprej.

Tudi mi nismo perfektni, 100% ziher….smo pa vsaj nad 90%

In, da se razumemo. Tudi mi nismo perfektni. Daaaleč od tega, da je Conor’s Adventure, zdaj The One and Only. Joj kje pa. Tudi nam se dogajajo bedarije. Tudi mi zajabemo. Pač na žalost je dejstvo, da danes ni nič 100%, da četudi lahko mi ne vem kolikokrat kaj stestiramo, se bo potem na kakšni xy stranki kaj zgodilo. Razlika je zgolj v tem, da se na vse pretege trudiš uporabit material, ki je vsaj okvirno ziher. Da že v štartu izločiš tisto kaj je slabo, in uporabiš tisto kaj je ziher recimo nad 90%.

Tako, kot denimo naše magnetne zaponke. Pod obremenitvijo se ne morejo odpeti (čeprav mi vedno komuniciramo da edina ziher stvar je Cobra zaponka), žal pa imamo nekaj primerov, ko si je pes med praskanjem ovratnico odprl. Obstaja namreč možnost, da se zatakne za oni trakec s krempljem in zadeva se odpre. Če trakec odstraniš, je zadeva rešena.  

Ravno v nedeljo sem se pogovarjala s stranko, lastnik ogromnega malamuta. Povedala sem mu po pravici, da obstaja možnost, da si pes med praskanjem našo magnetno Fidlock ovratnico odpre, saj se s krempljem lahko zatakne za »tisti trakec«. Pač bila sem iskrena, in mu tudi povedala, da edina ziher stvar je Cobra. Bil je presenečen, da smo iskreni. Haloo??

Kaj naj mu obljubim vsega in svašta in se zamerim stranki?

Mi je rekel…»Sej lepo, da poveste, ampak sej pes se običajno praska v dnevni sobi, važno je, da pod obremenitvijo ne popusti«… Nehote se potem vprašam, če pretiravam, da povem kaj se načeloma lahko tudi zgodi. Ampak hudiča…ni mi vseeno. Ker se zavedam ODGOVORNOSTI.

Kaj je moj največji strah?

Da bo nekdo totalno nezadovoljen z našo opremo, da bi se bog ne daj kaj zgodilo, bi šlo narobe. Ja tega me je v dno duše strah. Bolj od vseh kač in pajkov, ki se jih tudi na smrt bojim.

Verjetno me sedaj bolj razumete, zakaj vedno znova znorim, ko vidim kakšnega konkurenta, ki obljublja »vsega in svašta«, potem pa pogledam fotke »med nastajanjem«, pa mi slabo postane.

Po drugi strani pa bereš v različnih FB skupinah komentarjev ljudi, kako hodijo na sprehode in pes dvojno pripet na ovratnico in oprsnico, ker ne zaupajo opremi. Res…kam smo prišli??

Dragi konkurent….si naredil domačo nalogo?

Tako, da če to bere kdo, ki bi v bodoče rad delal opremo. Super, me ne moti, verjeli ali ne sama izredno cenim kar nekaj slovenskih ustvarjalcev, ki delajo res nooore stvari in se vidno trudijo, npr. 4Hound, Lumpes, The Knottydog, Eva’s Canine, Naay Dog Equipment, Pawsome Puzzle (ni sicer oprema, ampak kapo dol kaj sami delajo ) itd…precej sem ji še pozabila…

Ampak, daj dragi bodoči konkurent…najprej prosim naredi domačo nalogo in si za začetek razjasni nekaj osnovnih pojmov glede materiala poliester, polipropilen, nylon…pa kakšne so razlike. Aja pa da obstaja takšen in malce drugačen poliester, pa kako gosto je tkanje itd. Pol pa kaj je to cinkova zlitina, kaj se z njo čez čas zgodi, pa ali je boljši aluminij, ali nerjaveče jeklo in zakaj? Da o šivih, materiala iz česa je sukanec…Da tudi to je pomembno Sploh ne govorim. Mimogrede mi zgolj za sukanec damo letno 800 €…ja sukanec. Pa ne ker mamo malo viška dnarja, ampak ker nam je pač MAR.

In če hočeš obogatet, potem pojdi v kripto, ker tukaj, če dobro delaš in si FER je sicer osebno, neke vrste “Ego” zadoščenje, da bi pa lahko od tega noro obogatel….

The post Dragi konkurenti…ali ste naredili domačo nalogo? appeared first on Conor's Adventure.

No pa smo jih dočakali Končnoo so prišle pasje igrače Puller, da jih imamo sedaj malce več na zalogi.

Ne vem, če se spomnite kakšnih par tednov nazaj. Bilo je točno na prvo mini obletnico – 6 mesecev obstoja naše spletne trgovine Conor’s Adventure, ko sva na FB Live-u sporočila, da bova v prihodnje v našo trgovino dodala tudi igračo Puller.

Sama ideja po razširitvi ponudbe, ki bi vključevala nekaj, česar mi osebno ne proizvajamo, je bila dokaj logična. No…ne vem, če veš, ampak do sedaj smo imeli v naši spletni trgovini zgolj tiste produkte, ki jih sami šivamo oz. ok…če gledamo našitke, jih delno šivamo .

Od nošenja Pullerja okoli vratu….

Pa smo nekako »po pomotoma« oz. prej bi rekla po zaslugi naše pasje prijateljice in reševalke Saše, razvili držalo za Puller. Saša je tako kot mnogi drugi (vključno z nami) popolnoma navdušena nad igračo Puller, saj slednja omogoča različne tipe igranja. S psom se lahko igraš borbeno igro – vlečenje, nato pa »prešaltaš« na metanje oz. lovljenje.

Edini problem pri Pullerju je zgolj njegova velikost. Sicer igrača obstaja v več različnih velikostih, za manjše pse, je manjši, za večje (belgijce, nemške ovčarje, labradorce itd), pa je precej večji. Premer ima kar 28cm in ga je težko npr. pospraviti v nahrbtnik. No…pa je Saša dala idejo, če bi morda razvili kakšno držalo za to igračo. »Sama pri treningih poslušnosti uporabljam oba pullerja, ampak ker sta tako velika, jih včasih nosim kar okoli vratu… ker ne vem, kam jih naj pospravim«, nama je v smehu takrat potarnala.

…do držala za Puller in kontaktiranje uvoznika

Rečeno-storjeno. Držalo smo razvili…. Res je, da je moralo preteči še kar nekaj vode, da smo zmigali svojo »rit« in slednje tudi dali uradno v prodajo (kot to delamo že pol leta s torbico za telefon, da o oprsnici sploh ne govorim ). Ampak do danes, moram rečt, da se je slednja zadeva že prav lepo prijela med vami .

Ampak…

»A ne bi bilo res super fajn, da bi lahko v naši spletni trgovini kupil tudi igračo za katero je bilo to držalo sploh razvito?«, sem par dni pred samim lansiranjem vprašala Primoža. No pa smo kontaktirali glavnega uvoznika za omenjeno igračo v Sloveniji in slednji je bil takoj za.

Potem je spet preteklo še nekaj časa, da smo se vse skupaj dogovorili, pa da smo Pullerje končno tudi dobili v ponudbo… In evo jih, sedaj lahko to svetovno igračo, ob kateri se Conorju čisto odpelje kupiš tudi pri nas.

Zakaj je ta igrača praktično »must« have in ….

Če nas bereš že dlje časa, potem se morda še spomniš, da smo imeli s Conorjem na začetku precej težav najti »the One« igračo, saj se je vseh izredno hitro naveličal. No, kakšno leto nazaj, smo tudi mi prvič slišali za Puller (tukaj si preberi star blog zapis) in od takrat je »must have« pri nas doma.

Prednost Pullerja, napram morda frizbiju ali kakšni drugi igrači, je tudi v tem, da je povsem varen. Je iz za kosmatinca povsem »pijaznega« materiala (neškodljiva obstojna pena), ki ne poškoduje pasjih zobkov. Pes lahko vanj sicer ugrizne in drži – za potrebe borbene igre, ne more pa denimo odgrizniti dela igrače (oz. slednje je precej težko. Puller vseeno ni igrača namenjena žvečenju.

Kot že rečeno, sama Puller uporabljam kot nagrado pri treningih poslušnosti, ali zgolj kot pripomoček za igranje. Včasih uporabljam oba; najprej se igrava borbeno igro z enim obročem, nato mu ga vržem, ga gre iskati in nato kar vržem drugega, ga gre spet iskati in nato se ponovno igrava borbeno igro.  

Ampak to še ni vse…

…ali veš da imamo Dog Puller reprezentanco?

Pazi ti to, ali si vedel, da imamo dejansko v Sloveniji tudi Dog Puller reprezentanco? Priznam, šele ko sem kontaktirala uradnega uvoznika te res svetovne igrače sem šele takrat izvedela, da je Dog Puller dejansko tudi športna disciplina, ki ima še dve pod-disciplini. Pri obeh naenkrat potrebujemo oba obroča (zato pride Puller tudi v kompletu z dvema obročema )

Tek – Pri disciplini tek potrebujemo poligon dolžine 30 m (razdeljen na 3x10m) in širine 10m + na vsaki strani še nekje 7-10m prostora, kjer pes lovi Puller. Cilj igre je, da pes čim večkrat prinese Puller (v kvadratek kjer je vodnik) v roku 90 sekund.

Skakanje – Pri skakanju zadostuje malce manjši poligon in sicer velikosti 10 x10m, kjer pes skače za Pullerjem. Cilje igre je, da pes v 90 sekundah čim večkrat zagrabi Puller.

Tako pri disciplini tek, kot pri skakanju je izredno pomembna tehnika samega metanja oz. držanja Pullerja. Prav tako je izredno treba biti pazljiv (kot pri vsakem športu) na pravilno ogrevanje in ohlajanje psa.  

Zdaj ali se bomo morda s Conorjem kdaj poizkusili tudi v uradni športni Dog Puller disciplini ne vem…ker sej vemo, vse je tukaj pogojeno s časom .

Definitivno, pa sama vsakemu, ki me vpraša, kakšno igračo mi uporabljamo, pa kaj morda obžalujem pri Conorju itd…  Svetujem, da dajte raje psu namesto plastičnega frizbija, ali pa žogice, ki služi zgolj enostranskemu igranju (vi psu mečete, on lovi, vi ste zgolj statičen del igre), kupite Puller ali aport, cufo, pač kar koli…. In se s psom »dejansko igrajte«.

Bosta imela oba nekaj od tega , sploh pa vajin odnos bo precej boljši .

The post Igrača Puller, končno na zalogi in zakaj je »must« have za psa? appeared first on Conor's Adventure.

Je bilo v planu, da se vam javim v ponedeljek oz. najkasneje v včeraj z vikend poročilom… Ampak iskreno. Sanja se mi ne kdaj se je sploh zgodil ponedeljek . No včeraj, sem postorila zgolj to kaj je bilo res nujno, ter si vzela več časa za Conorja…. Danes pa je spet čas za nov blog zapis, kjer bom na kratko naredila pregled tedna in namenila kar nekaj besed odnosu s Conorjem

Za nami je nor teden. Tako iz vidika dogajanja (lansirali smo nov produkt), kot iz vidika vrhunskih številk na FB (sej veste, doseg, pa koliko ljudi te vidi, komentira, lajka itd…pač te marketinške fore ), da o prodaji sploh ne govorim….ko sva v nedeljo zvečer skupaj potegnila cifre zadnjega tedna, naju je skoraj kap . Ko je beseda HVALA, da nam zaupate, skoraj premalo .

Helloween in Majev memorial in kje nas najdete v nedeljo 7.11?

V nedeljo smo bili na 3 Majevem memorialu, ki ga je organizirala super punca Melani v sodelovanjem z zavodom Psi&Mi. Šlo je za vrhunsko organiziran pasji dogodek, kjer so bili postavljeni različni poligoni za delo z nosom. Celoten dogodek je bil izrazito »Helloweensko« obarvan, kar mu je dalo poseben čar . Psi so se soočili z različnimi poligoni, kjer je bilo treba poiskati priboljšek ali esenco nageljnovih žbic.

Vem…morda se vse skupaj ne sliši nič posebnega, ampak verjemite, iskanje omenjenih stvari zna biti posebej zabavno, če imaš prej občutek, da iščeš na »pokopališču« oz. kraju zločina, kot pa na travniku . Malce mi je bilo žal, da se nisva v tekmovanju pomerila tudi midva s Conorjem, saj bi najin kosmatinec verjetno noro užival .

Mi smo se dogodka udeležili »zgolj« kot sponzor (podelili smo nekaj nagrad) in predstavili smo se tudi s stojnico . Kot rečeno bilo je super fajn. Meni je vedno znova fino spoznavat različne ljudi, sploh pa vas, naše stranke v živo . Malce pokramljat, kakšno rečt itd.

No naslednja možnost, da nas vidite v živo bo v nedeljo, 7.11.2021, v Kopru.

Spet bomo sodelovali s stojnico in nagradami na ZAKLJUČNI DRŽAVNI TEKMI V RALLY OBEDIENCU. Iskreno komaj čakam…pač meni so ti dogodki noro fajn .

Jaz in Conor, Conor in jaz… ko odvržeš »pričakovanja« in zgodi se…čudež

Včerajšnji dan je bil namenjen zgolj nujnim stvarem…saj je za kaj ostalega preprosto zmanjkalo baterij . Veš ono, ko si prazn in se prestavljaš iz enga dela hiše na drug del…nato pa vse skupaj pošlješ nekam in greš ven na sprehod.

Posledično sem si vzela več časa za Conorja. O najinem kosmatincu imam tako namen v naslednjih dneh napisat eno daljšo blog objavo, sploh o tem, kaj bi svetovala sebi eno leto nazaj .

Najin odnos se je res NORO spremenil. Poleg tega, da je kosmatinec bolj kot ne odrastel, sem tudi jaz malce pasje »dozorela«, če se lahko tako izrazim. Sploh, ko je govora o razumevanju psa, pa o pričakovanjih do njega.

Začela sem se spraševati kaj si JAZ res ŽELIM od njega in ZAKAJ si to želim?

V nekem trenutku sem se iskreno vprašala kar nekaj stvari, ki so me precej časa preganjale.

Želim, da narediva BBH in ne vem kakšne vse izpite zato, ker si jaz to želim, ali ker je to pač frajersko in, ker pač imam belgijca?

Želim, da mi hodi »poleg«, popolnoma šolsko, z glavo/pogledom prikovan name, ker je to pač »MUST«, ker je belgijc, ali ker si jaz to želim?

Pa mi je pred tedni en Instagram zapis/objava od Tactical_K9_Family (gre za profil/osebo, ki jo jaz v svetu belgijcev nekako najbolj cenim, saj ima tip res rezultate…ne mislim tiste, kjer podeljujejo pokale ) dala konkretno za mislit, ko je Michael govoril o odnosu in zaupanju med psom in vodnikom. Žal slednjega zapisa točno ne najdem, ampak bilo je govora o vezi med psom in vodnikom. O zaupanju, spoštovanju, razumevanju, poslušanju. Pa grajenju samozavesti psa.

Vem….marsikdo mi bo rekel, da nisem povedala oz. napisala nič novega. Češ, sej to že vse vem.

Iskreno se vprašaj, je tvoj kosmatinec tvoj partner ali podaljšek ega?

Super, vam rečem. Res, če živiš, razmišljaš že dolgo tako, in gledaš na psa kot na partnerja in ne na podaljšek tvojega ega, potem super.

Sama priznam, da sem se v preteklosti zaplezala v razna »pričakovanja« sebe in okolice, kaj vse bi moral Conor pri tej in oni starosti znati in kako dobro. Pa kaj si bodo mislili drugi. Priznam. Okolica je imela name, na najin odnos precejšen vpliv. Sploh zato, ker je belgijc, ker je »malina«. In ta pasma, tako »vse zna«, praktično so to »superman-i« med psi…

No…pa se je zgodil tisti zapis od Michaela, meni pa je v glavi naredil konkreten klik. Po mojem je žarnica počla od sile …

Spoznala sem, da imam doma res vrhunskega psa, ki je bolano potrpežljiv, sicer izredno občutljiv (točno tako kot sem tudi jaz), ampak je življenje z njim res norooo enostavno. Sploh je v nulo skuliran, niti malo živčen, agresiven, in čeprav je belgijc, lahko tudi pol dneva preleži (ne govorim, da je to vsak dan, da se razumemo ), brez da bi kazal kakršne koli znake pomanjkanja.

Čeprav ne hodi »šolsko« poleg in nimam ravno občutka, da v strogi poslušnosti (to kaj nas je učila Brina) noro uživa, pa obvlada cel kup različnih ukazov, ki znajo v resničnem življenju priti morda celo bolj prav, kot omenjen »poleg«, ki ga morda ne boma nikoli prav osvojila .

Določenih stvari se ne moreš naučiti v knjigah in na spletu

Morda lahko iskreno rečem, da sem se lastnemu psu prav »odprla« šele sedaj. Dobro leto potem, odkar je pritacal v naš dom. In tega te ne naučijo v knjigah. Niti na spletu ne moreš tega občutka »povezanosti« med psom in lastnikom prebrati, se naučiti. To pač pride. Jaz bi rekla, da to te nauči pes sam. Če mi seveda dovoliš.

In ja..čeprav tudi danes z noro odprtimi očmi občudujem različne IG profile in pse, ki obvladajo vse in še več…In čeprav me na trenutke še vedno potegne v oni svet želja, kako bi rada šla s Conorjem v IGP in iz njega naredila »svetovnega prvaka« (pretiravam), se iskreno ob pogledu nanj, na njegovo lojalnost, potrpežljivost, sploh pa neomajno ljubezen in dejstvo, da pač živim na vasi na Primorskem, kjer žal ni takšnih pogojev kot v Ljubljani….sprijaznim, da tako pač je in, da na koncu vseeno šteje to kaj sva po vseh padcih, vzponih in pretresih v najinem odnosu zgradila.

The post Pregled tedna in odnos s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.

Pošteno smo že zakorakali v jesen in tudi dnevi so se začeli konkretno krajšat. Posledično se ne moremo izogniti sprehodom v mraku oziroma temi. Če živiš na vasi (tako kot mi), kjer vidnost tvojega kosmatinca ni tako zelo pogojena z njegovo varnostjo, sprehodi v temi še niti niso tako velik problem. Ko pa mora biti kuža viden zaradi varnosti (pred avtomobili) na cesti, pa je zgodba popolnoma drugačna. In takrat je svetleča ovratnica praktično “must have”.

101 različica ovratnic z lučko, ampak vse je na baterije….in tudi te se izpraznijo

Na trgu danes obstaja že vsega svašta, bi lahko rekli po domače . Sploh, če greš na Amazon oziroma na Alibabo te kap zadene, ko vidiš kaj vse obstaja. No…da se nebi razumeli narobe. Mi razen marketinškega materiala (klikerji, flaška za vodo, všivne etikete itd.) iz Alibabe ne naročujemo ničesar. Je pa fajn iti pogledat kaj obstaja na trgu, da dobiš kakšno idejo.

Ko gre za svetleče pasje ovratnice oz. dodatke za zvečer, je možno na trgu najti 101 lučko. Pa ovratnico, ki se sveti, pa takšno ki utripa, pa lučko v obliki nastavka za na ovratnico itd. Ampak kaj, ko vse deluje na baterije. Vse je potrebno polniti in mnogo omenjenih stvari je tudi vprašljive kvalitete. Deluje morda mesec ali dva, potem pa je še samo za v koš.

Tudi mi smo lani jeseni uporabljali sicer dokaj praktično lučko (več tukaj), ki se je polnila preko USB kabla. Ampak kaj, ko se ti potem zgodi, da jo pozabiš napolnit in si spet v temi . Dobesedno. No…nam se je lučka celo zlomila, eno pa je Conor na sprehodu izgubil…tako, da…še sreča, da ni bila ne vem kako draga.

In, ker se nama večina idej porodi, ko imava tudi sama problem… Sva tudi takrat, dobro leto nazaj tuhtala, ali obstaja kar koli, kar bi bilo vidno ponoči, ne bi vsebovalo baterije, ampak bi se polnilo na dnevni svetlobi (sonce) oz. s pomočjo drugega vira svetlobe (luč, lučka od telefona itd).

Najin partner in vse njegove »high tech« komponente

Ne vem če poznate zgodbo (več tukaj) o tem kako smo prišli do ideje o magnetnih zaponkah na ovratnici? Najin partner, ki nama vse šiva nama je prvi pokazal omenjeno magnetno zaponko in tako se je rodila ideja o ovratnicah.

No nekako podobno se je zgodilo tudi s t.i. dodatkom, ki se sveti v temi, brez baterije. Še danes se spomnim tiste februarske nedelje, ko smo cel dan preživeli v njegovi delavnici in nama je tako mimogrede pokazal kaj je pred kratkim kupil na eni angleški spletni strani. »Wauu…pa ti to resno?? Tako močno se sveti??«, nisem mogla skriti navdušenja, ko smo ugasnili luč, potem, ko smo omenjeno zadevo nekaj minut držali pod lučjo v delavnici. »Pa pismo to ima še ja odsevni učinek«, sem bila totalno vzhičena, ko smo na zadevco posvetili z lučjo.

Ni bilo treba dosti, da je eden izmed naju dobil idejo o t.i. nočnem dodatku za pasje ovratnice, kjer bi uporabila omenjeno svetlečo komponento, celotna zadeva pa bi bila narejena kot dodatek, ki se ga namesti, obleče okoli vaše obstoječe ovratnice.

Kako omenjena zadeva sploh deluje in kje so je še uporablja?

Med pisanjem tega bloga, me je večkrat zamamilo, da vam že danes vizualno razkrijem celotno delovanje omenjenega nočnega dodatka, ampak dajmo za zdaj z uradnimi fotografijami počakat do petka, ko bo zadeva v prodaji….Morda zgolj za »žmoht« fotografija Conorja v temi iz nočnega testiranja dober mesec dni nazaj .

Ta isti dodatek/komponenta se drugače uporablja tako v letalski, kot vojaški industriji, pa za označevanje raznih zasilnih izhodov itd. Deluje izredno preprosto in sicer priporočljivo je, da se jo ima čez dan na dnevno-sončni svetlobi, proti večeru (preden greste na sprehod), pa svetujem, da jo položite še pod kakšno močno luč za par minut. Preden se s kužkom odpravite na sprehod njegovo ovratnico zgolj »oblečete« v omenjen svetleč dodatek in vaš kuža se bo spremenil v t.i. kresničko .

Pa to vse brez baterije…ja kako dolgo pa sveti?

Odvisno od tega koliko »močno« je napolnjena…torej kako dolgo jo pustimo pod virom svetlobe. Po trenutnih izkušnjah iz testiranj sveti nekje do pol ure. Nato pa ostane na minimalni jakosti svetlobe – torej, še vedno je vidna v izredno močni temi, ampak ne tako močno, da bi lahko rekla, da se še sveti. Upam, da razumete kaj mislim . Vseeno si ne želiva zavajati in »prodajati« mačka žaklju češ, da sva »izumila« ovratnico, ki ima brez baterij isti učinek, kot tiste z baterijami .

Aja pa kot rečeno že zgoraj ima prav tako odsevni učinek, torej, če nanjo posvetiš z lučjo se bo svetloba odbila, kot pri kresnički za varnost v prometu .

In ja….vse to deluje brez kakršne koli baterije. Ko neha svetit jo zgolj »napolniš« z lučko na telefonu (tako jaz naredim) in tvoj kosmatinec postane ponovno viden .

Več pa v petek….

The post Svetleča ovratnica brez baterije – ali je to možno? appeared first on Conor's Adventure.

Ko sem se nazadnje javila z blog zapisom, sem imela v načrtu še vsaj en, dva zapisa o Conorju, pa o tem kako smo razvijali našo držalo za Puller, če se morda spomnite? Ampak potem se je enostavno zgodilo. Kot danes večkrat slišim od kakšnega podjetnika …»zgodilo se je življenje«.

To, da nekaj rečem, celo obljubim in potem preprosto ne utegnem narediti, je verjetno moja največja napaka. Oz. problem s katerim se soočam, odkar sem na svoji poslovni poti. Tega ne počnem, ker bi rada koga okoli prinesla oz. grdo rečeno »nategnila«. Ampak ker si res noro želim ustreč vsem, ki nas spremljate. Smešno, da se mi to dogaja večinoma zgolj v poslovnem svetu.

Potem pa pride trenutek, ko moraš enkrat postaviti sebe in svoje zdravje na prvo mesto. Pa odnos s Primožem, da nisva več zgolj sodelavca in poslovna partnerja, temveč sva v prvi vrsti bodoča mož in žena. Da sva par, ki je zaročen že od davnega decembra 2019. In se še nisva utegnila poročiti. Ker preprosto ni časa. Kot več ni časa za šport in različne dejavnosti, ki sva jih včasih počela skupaj.

Potem se enkrat vprašaš čemu sploh vse to počnem? Ko se iskreno vprašaš o kvaliteti svojega, najinega življenja in preštevaš »žrtve«, ki jih je prinesla odločitev, da probava nekaj ustvarit. Ko ugotoviš, da imeti svojo firmo, je daaaaleč od tega, kar danes eni obešajo na velik zvon, češ »kako je fajn«. Pa kako je fajn, ker si sam svoj šef in nimaš več nobenga, ki bi ti gušil, pa matretiral. Pa kako je super, ker si sam ograniziraš svoj čas in greš na dopust, ko tebi paše.«

Ko dopust ni več dopust oz. ko moraš zavestno »izklopiti« možgane

Res, je da si sam organiziraš svoj čas, tudi za dopust ne rabiš nobenega vprašat, vseeno pa dopust več ni to, kar sem sama bila včasih navajena. To več ni 100 % odklop. Ko se v petek popoldne daš na »off« in se teden ali 14 dni kasneje v ponedeljek daš ponovno na »on«.

Za nama je teden dni dopusta v Egiptu. Čeprav sva bila letos že tri tedne na dopustu, slednje (to sva videla, šele ko sva prišla nazaj) ni bil dopust. Ker nisva odklopila. Niti malo. Ko sva se vrnila iz dopusta na Neretvi, sva popolnoma zgubila fokus, sama sem izgubila vso kreativo, da o nenehni utrujenosti tako mene, kot Primoža sploh ne govorim. Ko sedaj gledam nazaj sva bila po mojem oba tik pred tem, da pregoriva.

Morda se slednje na celotni zgodbi Conor’s Adventure ni toliko poznalo, ker priznam meni dajete vi z vsemi pozitivnimi komentarji, navdušenji nad nami, našimi produkti…res nor zagon. Pa vendar, ni prijetno, ko se začneš spraševati različna vprašanja, kot denimo »Ali je vredno?«.

Zato sva dopust v Egiptu želela izkoristiti zgolj za eno, za odklop. Da najdeva na prvo mesto najprej naju, da naju skupaj ne drži zgolj firma, temveč nekaj »posebnega«, zaradi česar še kar vztrajava drug z drugim. Ugotovila sva, sploh jaz, da, ko si v poziciji podjetnika moraš preprosto zavestno izklopiti možgane.

Moraš zavestno ne gledati mejlov, včasih kaki stranki zavestno odgovoriti dan ali dva kasneje. Sploh pa ponovno poiskati tisti svoj »zakaj« in osnovno bistvo podjetja, t.i. goli temelj Conor’s Adventure.

Prodaja in številke so pomembne….ampak ni vse v številkah

Spomniš se, da je bila dobra pasja vsebina, članki…navsezadnje blog o Conorju tisti, ki je predstavljal golo osnovo….od kod je vse izviralo. In med ležanjem v viseči mreži ter buljenjem v daljavo in zavestno »ne misliti« na nič, sem začela pogrešati pisanje, raziskovanje, kot sem nekoč rekla »kopanje« po internetu za novimi pasjimi informacijami .

Ugotovila sem, da naju je zadnje mesece obremenjevanje s številkami, biti boljši vsaki mesec in obremenjevanje s konkurenco (sama izredno težko prebavljam konkurenco, ki obljublja »marsikaj« če me razumete) ter dopuščanje, da so drugi začeli vplivat na najin fokus…stalo precej energije, zdravja, tudi najinega odnosa in navsezadnje tistega užitka zaradi česar se je vse skupaj začelo.

Rast podjetja in višje številke vsak mesec so želja in cilj vsakega podjetnika, ampak ni vse v številkah. Bolj je pomembno, kakšen vtis pusti tvoj produkt pri uporabniku. In dokler skoraj ne mine dan, da se mi nekdo izmed vas ne oglasi s sporočilom zadovoljstva, pohvale nad našim produktom….potem mi za številke in rast verjetno res ni treba skrbeti .

»Back to the Basics« in kaj bo v prihodnje drugače?

Danes, prvi dan po pravem dopustu, kjer sva se s Primožem res spočila in si dovolila, da nama je bilo za številke malo »vseeno«, se spet veseliva vsega kaj prihaja.

Sama sem si obljubila, da se bom poskusila v prihodnje bolj držati našega »osnovnega bistva«. Torej koristnih, iskrenih, sploh pa poučnih vsebin. Potrudila se bom napisati blog vsaj 1x, če ne 2x tedensko. Odvisno seveda ali bom imela o čem pisati . Več bom pisala o Conorju, o ozadju razvoja produktov, kaj se dogaja z znamko itd…

In končno je teden, ko prihaja….

In glede nato, da že od poletja napovedujeva, da prihaja nekaj norega za večerne sprehode. Nekaj, česar se jaz najbolj veselim, saj mi je princip delovanja svetovn . Glede nato, da je pred nami Helloween vikend, je logično, da omenjena zadevca pride ven v petek. Kaj točno bo to, pa več (tokrat pa res) v naslednjih dneh, ko se vam javim iz ozadja fotkanja, kot z blogom o tem kaj prihaja in kako slednja »nočna« zadeva sploh deluje …

Se beremo kmalu

The post Česar ti ne povedo, ko greš na samostojno poslovno pot? appeared first on Conor's Adventure.